Pamet ali čustva?

8

PS je napovedala vojno JJ, pravi predsednik Državnega zbora. Poraženi Janković in njegovi gospodarji očitno z veliko težavo prebavljajo, da se jim je obstanek na oblasti na začetku letošnjega leta ponesrečil po lastni krivdi. Izgubili so namreč največjo ljubezen: oblast.

Imeli smo predčasne volitve, ki so prinesla presenetljiv rezultat. Tretjini volilnega telesa ni bilo dovolj KGB vlade (to je bila ideološko najbolj monolitna vlada doslej a tudi najbolj nesposobna v zadevah države in najbolj pridna pri potapljanju Slovenije na račun bogatenja njenih elit), hoteli so, da vse ostane enako. Dobili smo pa vlado strank, ki se zavedajo svoje odgovornosti in ki hočejo ustaviti propadanje. Očitno niso vedeli kako hudo je, ker je KGB in njihov medijski monopol  pred volivci skrbno skrival dejansko stanje. Morda pa bi, če bi vedeli, prepustili za eno leto vladanje Jankoviću… dveh let ne bi zdržal ne on ne Slovenija. Zdaj pa vsi vemo kako hudo je, razen PS in stricev iz ozadja, sindikatov javnega sektorja in drugih, ki živijo na račun državnega proračuna (npr. zavodov, lekarn, ipd.).

Smo na robu grškega scenarija. Če bi bil Pahor na oblasti do konca svojega mandata, bi prav te dni odhajali na volitve in bi Grčija bila že resničnost. Grčija je postala simbol, česar se pametni, pošteni in odgovorni ljudje bojijo a tudi cilj tistih, ki tako hlepijo po oblasti, da so pripravljeni na destabilizacijo države. Ribariti v kalnem so vedno znali najbolje komunisti, t.j. naša kontinuiteta.

Čustva

Naše politično življenje v največji meri obvladujejo čustva. Iz preteklosti izvirajo delitve, ki jih medijski pisuni, zgodovinarski guruji, stari sklerotični kričači podpihujejo in gojijo v sedanjosti. Človek je prisiljen biti »naš« do te mere, da postane nekritičen. Biti nekritičen pa pomeni, da resnica in pravica nimata svoje veljave. »Našim« vse odpustimo, vse pozabimo in vse spregledamo. »Naši« smejo imeti vse privilegije in vso oblast. »Naše« zaščitimo pred pregonom in jih medijsko ne izpostavljamo. Za »naše« vse, ker so »naši«. V isti meri pa velja, da »njihove« vlačimo po časopisih in jim iščemo navidezne sinove, iz vsake muhe naredimo slona, resnico spremenimo v laž, nadzor v sovražno preganjanje… glavno vlogo pri tem »našizmu« igrajo mediji. Ker jih kontinuitetniki obvladujejo 98% (Dnevnik, POPTV, AKanal, RTVSLO, DELO, Večer, mreža lokalnih radijskih postaj in časopisov) ni nobenega uravnoteženja v pogledih na javne delavce kontinuitete ali pomladi. Drugo violino pri »našizmu« igra šolstvo kjer Slovenija brez sramu krši osnovno človekovo pravico, da smejo starši vzgajati otroke po svojem lastnem prepričanju. Šola počasi spodkopava vzgojo staršev, ko otrokom vceplja  amoralnost, ki pelje v pomanjkanje vrednot, o kateri čivkajo že vrabci na strehah.

Našizem ni racionalna drža, temveč je afekt, ki sloni na ideološkem dogmatizmu, da imam vedno prav. Ideologija  je po svoji naravi vseobsegajoča in če v njej ni vgrajen mehanizem spoštovanja drugače mislečega, potem se refleksno pojavi želja in zahteva po uničenju drugega. Ali je to polnjenje raznih Hudih jam ali pranje možganov v šolstvu in preko medijev, je vprašanje okoliščin in možnosti. Drža  je ves čas enaka. Šele, »ko bomo vsi enako misli in delali, kakor smo nekoč«, bomo zadovoljni in srečni. Našizem se kaže torej kot vstopna drža v sovraštvo in prav sovraštvo je gonilna sila največje opozicijske stranke, ki ji je malo mar Slovenije in ljudi, kar je dokazala v svojem kratkem obstoju in svoji podrejenosti manipulatorju iz Murgel.

Našizem je pozaba, ker mi omogoča, da hvalim npr. Tita ali pa Stalina oz. Hitlerja (saj je pravzaprav vseeno) in izjavim, da so bili »večinoma dobri« kljub njihovim zločinom proti človeštvu.

Pamet

Najvišja človekova sposobnost je razum ali pamet. Človek ima sposobnost, da stvari dojema in spoznava brez udeležbe čustev. Na tej ravni prihaja do izraza dobro, resnica, kaj je prav, dostojnost, vera. Pamet bi morala obvladati čustva in se napajati iz moči, ki jo vsebujejo čustva, vendar vedno kot gospodarica in ne kot izklopljen agregat. In  v naših družbenih razmerah pogrešamo prav pameti..

Kdor se je prepustil antipatiji ali celo sovraštvu do JJ ne more biti pameten, temveč lahko postane le zloben. Zaradi cilja uničenja nasprotnika je potem pripravljen žrtvovati vse, predvsem pa drugega, kajti »žrtve morajo biti«. Ali nismo tega že slišali?

Pamet nas vodi tisti hip, ko stvarem pripišemo njihovo lastno težo in argumente sprejemamo same po sebi. Argument vedno nagovori pametnega človeka. »Argumenta moči« ni, je samo nasilje, ki nima argumentov.

Biti pameten, biti razumen pomeni, da se odpovem nekaterim stvarem. V politiki to pomeni, da se odpovem ekstremnim korakom in sprejmem igro: večina/manjšina do volitev in potem na novo.

Na potezi smo spet državljani

Večno negativna, kontinuitetna PS nas sili na referendum. Ali bomo sprejeli vladne varčevalne ukrepe ali se bomo še varali, da je mogoče deliti tisto, česar ni? Ali bomo sprejeli dejstvo, da ni mogoče novo zadolževanje, ker nam nihče ne bo posojal denarja, dokler ga bomo tako brezglavo zapravljali za tajkunsko bogatenje? Ali bomo sprejeli odrekanje, ki prihaja, svobodno in s pokončnostjo, ali nam ga bodo morali vsiliti iz tujine, pod njihovimi pogoji in na njihov brezsrčni način? Ali  bomo pametni ali bomo čustveni?

Odločitev je Janković potisnil v roke državljanov, ker sam ni sposoben sprejeti odgovornosti za svoja dela in uboga strice iz ozadja. Zdaj bomo torej odločali mi. Upam, da čimprej.

Želim si, da bi vlada igrala na vse ali nič in bi že 11. novembra odgovarjali na to dilemo. Čas je, da se odločimo: ali po kontinuitetni poti v Grčijo ali po poti svobodnih in odgovornih državljanov. Zdaj je čas, da zaigramo na vse ali nič, kajti nič je tako pretresljivo blizu, da nimamo kaj izgubiti.

 


8 KOMENTARJI

  1. Gospod Andrej,
    slabo banko naj torej ocenjujemo brez očal “naši – vaši”. V redu, ne samo da to sprejmem, to želim.

    Vprašanje, da sploh govorim o slabi banki, je:
    Zakaj bankirji ne morejo propasti? Zakaj za bankirje velja socializem, kjer nič ni smelo propasti? Zakaj pa za nas, običajne ljudi velja kapitalizem, kjer je bankrot nekaj običajnega?

    • @AlFe; zastavljate si prava vprašanja. Veliko sem o tem razmišljal. Skupna lastnina ima svoje pluse in minuse, kar je odvisno tudi od načina, kako jo upravljamo. Sam kot redovnik recimo nimam osebne lastnine, imam sicer nekaj reči, ki jih osebno uporabljam (obleko), ni pa od tega nič moje. Ko se gospodari s samostansko imovino, se zavedam odgovornosti tako do imovine kot tudi do tistih, ki to uporabljajo in bodo v prihodnje uporabljali. Nekoliko drugače pa je pri socialističnem konceptu državnega lastništva bank. Nekdaj je bila to “družbena lastnina”, ko niti država uradno ni bila lastnik, ampak “mi vsi”. Kar pomeni, da ni bilo sploh jasno, kdo lahko to uporablja. Ko so to podržavili, ni bilo izpeljano do konca, pač pa se je po vseh bivši Jugoslaviji ponovila ista zgodba – tajkuni so marsikaj privatizirali za svoj žep, mnogokje pa so ostali državni deleži v bankah in podjetjih, kar pomeni, da se je v teh ustanovah politično kadrovalo, izgube pa so dokapitalitalizirali davkoplačevalci. Zato sem osebno naklonjen temu, da se državni deleži prodajo, saj se s tem ve, kdo pije in kdo plača. Vprašanje pa je, kaj je bolj smiselno: ali prevzem slabih terjatev od državnih bank ali pa jih spet dokapitalizirati, kar se je že dolagalo in se bo še. Ta tranzicijska zgodba se bo morala končati, saj je zaradi nje vedno več ljudi oškodovanih. Prijatelj iz Slovenije mi je to razložil na primeru NLB – vodilni kadri neodgovorno pridelajo izgubo, ker se zavedajo, da bo država vse pokrila. In tako namesto da bi šel denar v razvoj, gre za pokrivanje izgub v bankah. Če bo vlada pripravljena ugrizniti v kislo jabolko in se odpovedati nadaljnjemu lastništvu države v bankah, je to hvale vredno. Molimo, da bi to uspelo.

  2. Gospod Andrej,
    precej radikalno ste zastavili in se vsaj večinoma strinjam z vami. Volilci se preveč odločajo na podlagi čustev. A brez Svetega Duha vseeno ne bo šlo. Človek, ki se upira daru razločevanja, bo praviloma izbiral “široka vrata”, ki vodijo v pogubo. Škoda, ker niste napisali tudi tega. Saj smo vendarle v letu vere.

  3. Naše politično življenje v največji meri obvladujejo čustva.

    Žal, tudi prispevek g. Pozniča. Da gre za čustveno zelo zaznamovan (obremenjen) prispevek, se lahko vidi že iz množice čustveno zaznamovanih besed in besednih zvez, ki jih uporablja g. Poznič, npr.: “medijski pisuni, zgodovinarski guruji, stari sklerotični kričači”, “»njihove« vlačimo po časopisih in jim iščemo navidezne sinove, iz vsake muhe naredimo slona, resnico spremenimo v laž, nadzor v sovražno preganjanje … glavno vlogo pri tem »našizmu« igrajo mediji”, mnogo besed, rabljenih ironično, črno-belo slikanje … (Podobne čustveno obarvane tekste najdemo npr. v kakih medvojnih partijskih dokumentih in časnikih, recimo v Slovenskem poročevalcu: Ko npr. ta poroča o “izdakjalcu Ehrlichu, škodljivcu slovenskega naroda, ki je bil odkriti iniciator policijskega sodelovanja reakionarnih izdajalcev, izrodkov slovenskega naroda” itd, itd. Same čustvene fraze, nič stvarnega.)
    Namesto čustvenega opredeljevanja bi bilo danes zaželeno stvarno pisanje, kolikor se le da objektivni prikaz, zakaj je dobra ali slaba “slaba banka” in zakaj je dober ali slab državni holding, in sicer tako, da bomo razumeli tudi tisti, ki nismo ekonomisti. Da bomo vsaj približno vedeli, za kaj gre. Da se ne bi odločali le na podlagi vodila: “Kdor se je prepustil antipatiji ali celo sovraštvu do JJ ne more biti pameten, temveč lahko postane le zloben.” Da bomo res lahko bolj kot čustva, uporabljali pamet oz. modro presojo. Da ne bomo imeli na eni strani črede, ki brezglavo bleje “leve”, na drugi strani pa črede, ki ponavlja “desne” parole.

    • Jože K., imaš prav, vendar še vedno je v mejah razumnega. Zaključil pa si zelo dobro. Manjka nam treznega presojanja stvarnosti. Kardinal Rode bi rekel, da nam manjka intelektualne poštenosti, kar seveda pomeni vsakršne poštenosti. Primer Delove afere o domnevnem očetovstvu ta problem jasno predstavlja. Kar jih bo tudi povsem upravičeno tudi finančno pošteno udarilo. Odpuščanje pride v poštev, ko se grešnik iskreno pokesa in pokaže dobro voljo za spremembo svojega dosedanjega zmotnega ravnanja.
      Tako med drugim praviš “Da bomo res lahko bolj kot čustva, uporabljali pamet oz. modro presojo. Da ne bomo imeli na eni strani črede, ki brezglavo bleje “leve”, na drugi strani pa črede, ki ponavlja “desne” parole.
      Da bi slednje lahko presegli(ponavljanje parol), moramo iti najprej ponižno na kolena in moliti za zdravo pamet. Šele vodeni po sv. Duhu bomo lahko delovali v resnično dobro skupnosti. Nekateri to delajo zelo požrtvovalno že sedaj, čeprav brez večjega posluha javnih medijev, ki jih še vedno obvladujejo “pozitivci”(tako se neobjektivno imenujejo sami), ki za dobro vseh državljanov za enkrat na žalost še nimajo pravega posluha.

  4. Ja dragi gospodje.V kolikor bi imeli čas ,bi lahko spremljali dogajanje.Vsaj dvakrat sem uspel poslušati razlago g.Šušteršiča.Razumljivo in preprosto je pojasnil vse dileme ,ki se vam postavljajo.Vidim ,da še ,za nekatere ,premalokrat.Menim ,da v primeru refrerenduma ,to še pride ponovno na vrsto.

  5. NAŠIZEM

    Ne vem, ali je to vaš izum, g. Poznič, vendar je beseda res posrečena in na duhovit opisuje aktualno stanje v Sloveniji.
    Mislim, da je predsednik Danilo Turk eden glavnih akterjev tega ‘gibanja’. Ko bodo vsi ti mali ljudje, ki bodo zdaj ponovno dali svoj glas Turku, čez 10 let prebirali njegove govore, ne bodo mogli razumeti svoje današnje zmanipuliranosti. Glede na to, da privilegirani kasti, kamor sodijo tudi zgoraj našteti mediji, ni več pomoči, saj so s sovraštvom do Cerkve in Janše popolnoma zgubili kompas, se sprašujem samo to: Kako lahko človek, zlasti še umetnik, samemu sebi dovoli, da se manipuliranje z njim zaje tako globoko v kožo in dušo?! Na komunističnih proslavah, kjer je Turk velikokrat glavni govornik, je govora samo o žrtvah na ‘naši’ strani. Druge strani sploh ne omeni oziroma jo venomer zgolj med vrsticami, na primer, kako da je potrebno razumeti vzroke in posledice zgodovinskih tokov. Niti beseda obsodbe komunističnih zločinov. Po Turkovem videnju komunistični zločini niso vzrok, ampak posledica. Nič mu ne pomenijo izsledki modernih zgodovinarjev, ki govorijo o tem, kdo je bil v bistvu kolaborant in izdajalec.

    Sam izhajam iz prepričanja, da je skrivnost sreče (tudi sreče naroda) v etiki in morali. Prav zato bi Slovence in Slovenijo revizija zgodovine v istem trenutku postavila nekaj velikih korakov naprej v vsesplošnem razvoju. Komunisti, ki nam še tako ali drugače komandirajo, so bolestni zaviralci našega razvoja. Vendar niso naivni. Ta bolest, ki jo omenjam, je samo teater za široko volilno bazo. V resnici jim gre, kot spoznava vse več ljudi, za ohranitev privilegijev, torej, tako kot vedno, za lastno rit!

  6. Janšizem je sedaj dobil svoj diametralno nasprotni pol v odkritju našizma.
    Če je našizem pojem, ki zelo dobro označuje tiste strukture naše družbe, ki so zelo opazno okupirane s skrbjo predvsem za OSP(ohranitev svojih privilegijev),v luči tega postaja bolj jasno, kaj Janšizem v resnici je oziroma zakaj gre nekaterim(tovariški združbi) ta družbeni pojav tako močno na živce, da ob njem doživljajo tako močne pojave fobije, da jih družbi celo sami zelo očitno razkrivajo. Nekateri so za fobijo zboleli do te mere, da postajajo celo družbeno nevarni in bi jim morali priskrbeti ustrezno nujno zdravstveno oskrbo. Mislim zelo resno. Mnogi so zaradi delovanja močno obolelih v družbi izgubili celo življenja. Mnogi pa se tudi danes nevarno približujejo tej stopnji ogroženosti, če ne bomo ukrepali z večjo humanizacijo celotne družbe. Korak v tej smeri bi naredili lahko že na skorajšnjih predsedniških volitvah z zmago primernega kandidata.

Comments are closed.