PS je napovedala vojno JJ, pravi predsednik Državnega zbora. Poraženi Janković in njegovi gospodarji očitno z veliko težavo prebavljajo, da se jim je obstanek na oblasti na začetku letošnjega leta ponesrečil po lastni krivdi. Izgubili so namreč največjo ljubezen: oblast.
Imeli smo predčasne volitve, ki so prinesla presenetljiv rezultat. Tretjini volilnega telesa ni bilo dovolj KGB vlade (to je bila ideološko najbolj monolitna vlada doslej a tudi najbolj nesposobna v zadevah države in najbolj pridna pri potapljanju Slovenije na račun bogatenja njenih elit), hoteli so, da vse ostane enako. Dobili smo pa vlado strank, ki se zavedajo svoje odgovornosti in ki hočejo ustaviti propadanje. Očitno niso vedeli kako hudo je, ker je KGB in njihov medijski monopol pred volivci skrbno skrival dejansko stanje. Morda pa bi, če bi vedeli, prepustili za eno leto vladanje Jankoviću… dveh let ne bi zdržal ne on ne Slovenija. Zdaj pa vsi vemo kako hudo je, razen PS in stricev iz ozadja, sindikatov javnega sektorja in drugih, ki živijo na račun državnega proračuna (npr. zavodov, lekarn, ipd.).
Smo na robu grškega scenarija. Če bi bil Pahor na oblasti do konca svojega mandata, bi prav te dni odhajali na volitve in bi Grčija bila že resničnost. Grčija je postala simbol, česar se pametni, pošteni in odgovorni ljudje bojijo a tudi cilj tistih, ki tako hlepijo po oblasti, da so pripravljeni na destabilizacijo države. Ribariti v kalnem so vedno znali najbolje komunisti, t.j. naša kontinuiteta.
Čustva
Naše politično življenje v največji meri obvladujejo čustva. Iz preteklosti izvirajo delitve, ki jih medijski pisuni, zgodovinarski guruji, stari sklerotični kričači podpihujejo in gojijo v sedanjosti. Človek je prisiljen biti »naš« do te mere, da postane nekritičen. Biti nekritičen pa pomeni, da resnica in pravica nimata svoje veljave. »Našim« vse odpustimo, vse pozabimo in vse spregledamo. »Naši« smejo imeti vse privilegije in vso oblast. »Naše« zaščitimo pred pregonom in jih medijsko ne izpostavljamo. Za »naše« vse, ker so »naši«. V isti meri pa velja, da »njihove« vlačimo po časopisih in jim iščemo navidezne sinove, iz vsake muhe naredimo slona, resnico spremenimo v laž, nadzor v sovražno preganjanje… glavno vlogo pri tem »našizmu« igrajo mediji. Ker jih kontinuitetniki obvladujejo 98% (Dnevnik, POPTV, AKanal, RTVSLO, DELO, Večer, mreža lokalnih radijskih postaj in časopisov) ni nobenega uravnoteženja v pogledih na javne delavce kontinuitete ali pomladi. Drugo violino pri »našizmu« igra šolstvo kjer Slovenija brez sramu krši osnovno človekovo pravico, da smejo starši vzgajati otroke po svojem lastnem prepričanju. Šola počasi spodkopava vzgojo staršev, ko otrokom vceplja amoralnost, ki pelje v pomanjkanje vrednot, o kateri čivkajo že vrabci na strehah.
Našizem ni racionalna drža, temveč je afekt, ki sloni na ideološkem dogmatizmu, da imam vedno prav. Ideologija je po svoji naravi vseobsegajoča in če v njej ni vgrajen mehanizem spoštovanja drugače mislečega, potem se refleksno pojavi želja in zahteva po uničenju drugega. Ali je to polnjenje raznih Hudih jam ali pranje možganov v šolstvu in preko medijev, je vprašanje okoliščin in možnosti. Drža je ves čas enaka. Šele, »ko bomo vsi enako misli in delali, kakor smo nekoč«, bomo zadovoljni in srečni. Našizem se kaže torej kot vstopna drža v sovraštvo in prav sovraštvo je gonilna sila največje opozicijske stranke, ki ji je malo mar Slovenije in ljudi, kar je dokazala v svojem kratkem obstoju in svoji podrejenosti manipulatorju iz Murgel.
Našizem je pozaba, ker mi omogoča, da hvalim npr. Tita ali pa Stalina oz. Hitlerja (saj je pravzaprav vseeno) in izjavim, da so bili »večinoma dobri« kljub njihovim zločinom proti človeštvu.
Pamet
Najvišja človekova sposobnost je razum ali pamet. Človek ima sposobnost, da stvari dojema in spoznava brez udeležbe čustev. Na tej ravni prihaja do izraza dobro, resnica, kaj je prav, dostojnost, vera. Pamet bi morala obvladati čustva in se napajati iz moči, ki jo vsebujejo čustva, vendar vedno kot gospodarica in ne kot izklopljen agregat. In v naših družbenih razmerah pogrešamo prav pameti..
Kdor se je prepustil antipatiji ali celo sovraštvu do JJ ne more biti pameten, temveč lahko postane le zloben. Zaradi cilja uničenja nasprotnika je potem pripravljen žrtvovati vse, predvsem pa drugega, kajti »žrtve morajo biti«. Ali nismo tega že slišali?
Pamet nas vodi tisti hip, ko stvarem pripišemo njihovo lastno težo in argumente sprejemamo same po sebi. Argument vedno nagovori pametnega človeka. »Argumenta moči« ni, je samo nasilje, ki nima argumentov.
Biti pameten, biti razumen pomeni, da se odpovem nekaterim stvarem. V politiki to pomeni, da se odpovem ekstremnim korakom in sprejmem igro: večina/manjšina do volitev in potem na novo.
Na potezi smo spet državljani
Večno negativna, kontinuitetna PS nas sili na referendum. Ali bomo sprejeli vladne varčevalne ukrepe ali se bomo še varali, da je mogoče deliti tisto, česar ni? Ali bomo sprejeli dejstvo, da ni mogoče novo zadolževanje, ker nam nihče ne bo posojal denarja, dokler ga bomo tako brezglavo zapravljali za tajkunsko bogatenje? Ali bomo sprejeli odrekanje, ki prihaja, svobodno in s pokončnostjo, ali nam ga bodo morali vsiliti iz tujine, pod njihovimi pogoji in na njihov brezsrčni način? Ali bomo pametni ali bomo čustveni?
Odločitev je Janković potisnil v roke državljanov, ker sam ni sposoben sprejeti odgovornosti za svoja dela in uboga strice iz ozadja. Zdaj bomo torej odločali mi. Upam, da čimprej.
Želim si, da bi vlada igrala na vse ali nič in bi že 11. novembra odgovarjali na to dilemo. Čas je, da se odločimo: ali po kontinuitetni poti v Grčijo ali po poti svobodnih in odgovornih državljanov. Zdaj je čas, da zaigramo na vse ali nič, kajti nič je tako pretresljivo blizu, da nimamo kaj izgubiti.
