Pamentejši odneha

7
367

»Ne se kregat!« in »Pametnejši odneha!« sta dva izmed napotkov, ki jih otroci – in neredko tudi odrasli – najpogosteje slišijo, ko se znajdejo v konfliktu. Nihče pa ne pove, kako naj posameznik v konflikru ravna na konstruktiven način oz., kako naj se odzove, ne da bi se kregal in ne da bi popustil, še posebej, kadar gre za pomembnejše stvari.

Vsak od nas se je že mnogokrat znašel v konfliktu (z najbližjimi, s sodelavci ali nadrejenimi, poslovnimi partnerji ali naključnimi osebami), zaradi katerega je bil v stiski in ga kljub dobremu namenu ni uspel konstruktivno razrešiti. Še več, večinoma niti prav dobro ne razumemo, kaj nas je doletelo. Vemo le to, da ni tako, kot bi si želeli ali kot bi se nam zdelo prav. Pogosto tudi zaključimo, da je drugi kriv, ker ni konstruktiven, dobronameren ali pa ker mu/ji ni mar za nas oz. naše interese. Pa zadevo nekako prebolimo in gremo naprej. Do naslednjega podobnega konflikta.

Konflikt iz katerega se nič ne naučimo je zapravljena priložnost

Glede na to, da skušamo neprijetne občutke in dogodek čim prej pustiti za sabo, najpogosteje iz konflikta ne odnesemo nič koristnega. Nobenega spoznanja glede sebe, nobenega izboljšanja odnosa, nobenega povečanja razumevanja drugega in nobene strategije za podobne situacije v prihodnosti. Na ta način zavržemo dragulj, za katerega smo pravzaprav plačali relativno visoko ceno. In to ceno plačujemo znova in znova.

Večina konfliktov nikdar ne pride do sodišča. Kr se ne izplača, ker sodni postopki trajajo predolgo ali ker enostavno ne želimo dodatnega stresa in želimo zadevo pustiti za seboj, ali pa zato, ker na sodišču tako ali tako ne bi mogli rešiti za nas bistvenih stvari. Kljub temu pa je v Sloveniji vsako leto več kot pol milijona novih sodnih postopkov. Strategija pametnejši popusti očitno vendarle ne deluje tako dobro, kot se sliši.

Pametnejši odneha ne pomeni, da popusti, ampak da najde drugačen način

Če podrobneje preučimo pomen napotka: »Pametnejši popusti«, lahko ugotovimo, da ni smiseln, še posebej, kadar gre za vredne ali pomembne stvari, saj spodbuja okoriščanje s strani »manj pametnih«. In če raziskujemo še dlje ugotovimo, da ga pravzaprav napačno uporabljamo in posledično napačno razumemo. Pravzaprav se rek izvorno glasi: »Pametnejši odneha!« Kar pomeni, da ne vztraja v neproduktivni interakciji ampak spremeni način, poišče drugo pot. Ravna drugače, kot običajno ravnajo drugi v konfliktu … in najde rešitev. Četudi morda rešitev kratkoročno ni ugodna zanj, pa se vsaj iz konflikta nauči česa glede sebe, glede drugega ali odnosa ali pa glede uporabne strategije za v bodoče.  Posledično je vedno zmagovalec ne glede na konkreten izid konflikta.

V konfliktu se odzivamo samodejno

Kljub temu, da se to sliši lepo in smiselno, pa ni prav veliko takih primerov, ko bi tako ravnali v realnosti, saj v konfliktu najpogosteje ravnamo samodejno, pa četudi nam je potem žal. Sprožijo se naši obrambni mehanizmi, nadzor nad dogajanjem prevzame amigdala  (plazilski možgani), ki ob zaznani nevarnosti sproži odziv, boj ali beg. Kot posledica mnogih takih izkušenj se začnemo konfliktom že vnaprej izogibati, s čemer pa pravzaprav težav ne rešimo in ironično lahko sprožimo celo še več konfliktov.

Ali se v konfliktu sploh da zmagati?

In zdi se, kot da se enostavno ne da zmagati. Ko pride do konflikta je gotovo, da bomo izgubili. Pa je res? Četudi nimamo dobro razvitih veščin ali strategij za konstruktivno obvladovanje konfliktov, ker jih niso imeli niti naši starši, pa jih lahko začnemo zavestno razvijati.

Kot pomoč pri tem lahko služi tudi mediacija, ki jo vodi strokovno usposobljen mediator. Mediacija kot pomoč pri konstruktivnem obvladovanju konfliktov  lahko, glede na pristop, ki ga mediator uporablja,  pomeni, da nam mediator pomaga poiskati rešitev ali pa, da nam pomaga konstruktivno komunicirati in rešitev, če je sploh potrebna, sami poiščemo.

Mediacija lahko omogoči konstruktivno komunikacijo tudi takrat, ko lastne strategije odpovedo

Mediator, še posebej, če uporablja pristop transformativne mediacije, skrbi v prvi vrsti za konstruktivnost komunikacije, kljub konfliktu pa udeleženca  določata, o čem bo tekla beseda, kaj bosta reševala in ali je rešitev sploh potrebna. Neredko namreč pride do razgradnje konflikta, ki temelji pravzaprav na jasnejšem razumevanju sebe, situacije in drugega.

S pomočjo usposobljenega mediatorja lahko tudi kadar pride do konflikta, komuniciramo konstruktivno. Izrazimo stvari, ki so nam pomembne in dobimo priložnost, da smo slišani. Lažje slišimo in razumemo drugega in zagledamo stvari, ki jih prej sploh nismo videli. Počutimo se vedno močnejše in samozavestne in hkrati smo tudi vedno bolj pripravljeni upoštevati resnico drugega. Spor se počasi spremeni v dialog in stiska v sodelovanje.

Iz konflikta namesto boja ali bega, pride večja jasnost, samozavest in razumevanje drugega. Posledično tudi rešitev konkretne težave ni več daleč ali pa postane nebistvena. In nenadoma pravljice, ki govorijo, da konflikt lahko vodi do osebne rasti in izboljšanja odnosa, postanejo resničnost.

Foto: Seniorji


7 KOMENTARJI

  1. Ta floskula: “Pametnejši popusti!”, v praksi pripelje do tega, da nam zavladajo in komandirajo brezobzirni in pohlepni bedati, ki pa sploh niso bedaki. So le premeteni osebki brez morale, ki še kako premišljeno računajo na to, da bodo “pametni” popustili… v smislu “Pametnejši popusti!”

    Samo potem se ne jokat.

  2. … ” Neredko namreč pride do razgradnje konflikta, ki temelji pravzaprav na jasnejšem razumevanju sebe, situacije in drugega.”….
    Vedno aktualno branje!

  3. Neumno in avtodestruktivno geslo – kdor se ravna po njem, podari zmago tistemu, ki je bolj agresiven in vztrajen.

  4. Vse primerjave in vse prispodobe in vsi pregovori imajo področje veljavnosti in področje, kjer ne veljajo. Modri se poglobi v pregovor, ugotovi področje veljavnosti in sklene nekaj koristnosti pregovora. Oni drugi pa takoj najde področje neveljavnosti, začne kritizirati pregovor in občudovati svojo pamet.

  5. Če prav razumem Marka ( čestitam ti, ker si napisal odličen članek, se osebno poznava!) je treba pregovor razumeti na poseben način.

    Večina nas pomisli, na Slovenijo, kjer je polno ljudi z zlomljenimi in upognjenimi hrbtenicami, ki VEDNO popustijo totalnim manipulantom in agresivcem in si za alibi vzamejo tale pregovor: češ pametni odneha ali popusti.

    Amigdala ali plazilski možgani nas v kofliktu poženejo ali v napad ( če racionalni del možganov pravilno oceni) kadar se počutimo dovolj kompetente ali močne ali pa v beg ( kadar ne poznamo področja konflikta oz. kadar imamo preveč močnih nasproti sebe oz. nas uspejo ustrašiti s kakšno manipulacijo.

    Konflikt ločim. En je konflikt z neznanci. Drugo je konflikt z osebo, ki mi je zelo blizu.

    Najbolj rastem kadar z nekom živim zelo intenzivno, iskreno prijateljstvo. Najboljša psihoterapija je zakonski odnos. Tam se pojavi ogromno tolažb, hkrati pa ogromno razočaranj, konfliktov, največ težkega. POGOJ: Če sem normalen človek, ne manipulirajoč, debelokožen PSIHOPAT, za katereg je značilno DA NI NIKOLI KRIV, DA MU NI ŽAL. Da ne more sočustvovati s trpljenjem resnične žrtve ( čeprav lahko zna to odlično zaigrati, manipulirati)
    Ker imam vest ali občutek krivde ( tega nimajo samo motene osebnosti kot so sociopati ali psihopati), se ravno v najbolj intenzivnih odnosih pri konfliktih lahko naječ naučim o sebi, o drugem, o reševanju konfliktov, skratka RASTEM.

    Drug pa je konflikt z neznancem, kjer ne smem biti preveč odprt, preveč oseben in preveč iskren, ker ga ne pozam dobro me lahko totalnno . Ostati moram na polju, kjer se je konflikt pojavil služba, politika, zgodovina, tehnika) in se očiti čim boljše argumentirati, ves čas zavedati kje ponavadi iz mene uide občutje in reakcija iz otroštva ( ponavljanje staršev = v neki destruktivnosti PREGANJALCA ali pa ponavljanje sebe kot otroka Žrtve, prav tako destruktivno – jokanje v službi npr.).

    Tu pa je odgovor, da recimo tepsti se z močnejšimi in številčnimi zgolj za to, da si mučenec, ni smiselno. Morda je boljše emigrirati, če se vidi, da sistem podpira v malignem ravnanju večina družbe. Bosti se kot jelen ali osel do izmučenosti v nedogled, je prav tako nesmiselno.

    Treba je izbrati pravo taktiko napada, vojne, pravo mero agresije, inteligentnosti, čustev, občutljivosti – tako popustljivosti kot vztrajnosti pri svojem … kar je umetnost modrosti. Npr. v Sloveniji je humano, da nisi agresiven in da ne nosiš pištole. To je namenoma zlagano zato, da ozka skupina z lahkoto manipulira in vsakega, ki ga ne more zlomiti sistemsko pač napade, da je nestrpen, agresiven. V Sloveniji leta 1941 ne bi bilo komunizma, če bi vsaka družina doma imela orožje. Zdrava agresivnost je še kako pomembna. Še vedno me gloda misel kakšna bi bila modra reakcija škofa Rožmana in večine zdravih katolikov, ki niso bili kot fašisti in komunisti obremenjeni s socializmom, pa čeprav je bil samo krščanski socializem) ob sočenju na eni strani s totalitarnim strojem nacifašizma, ki je z orožjem monopolno kvantitativno kod kvalitativno NADVLADAL 2 mio Slovencev in na drugi strani s fanatičnim plemenom komunističnih psihopatov ( cca 2.000), ki so začeli obrtno in industrijsko izvajati teroristične uboje civilistov za “pravo stvar” oz. “osvoboditev naroda” iz spon ” reakcionarnega sistema”. To je približno tako kot če bi jaz s tremi ali 10 kolegi začel pobijati vidne komuniste po Sloveniji, ker želim revolucionarno prevzeti oblast in Slovence rešiti pred reakcionarnim fevdalnim in zaostalim ( pot v revščino in vsestransko bedo) družbenim sistemom. Kaj bi na to rekla večina Slovencev, socialistov, ki tako psihopatsko podpirajo revolucijo in množične zločine med vojno in po vojni?

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite