Dediči revolucije in varuhi revolucionarnih izročil se resnično bojijo samo tega, da bi se ljudje pričeli spominjati.
Leta 1978 so arheologi na severu Tanzanije odkrili najstarejše odtise nog naših prednikov. V zmešnjavi odtisov ujetih v tuf so našli tudi sled otroka, ki je stopal v izhojene stopinje odraslega. Morda mame, morda očeta, ali pa starejšega brata, sestre… Od takrat do danes se je zvrstilo kar 100.000 generacij. In še vedno počnemo isto. Stopamo v uhojene poti svojih prednikov.
Oppenheimer, vodja projekta Manhattan, v okviru katerega je bila izdelana prva atomska bomba, je leta 1945 nagovoril novinarje: “Mi smo le zatresli drevo, saj je bilo sadje že zrelo. Nato je sadje padlo na tla.” Izjava kaže, da je imel Oppenheimer zelo razvit čut za zgodovinsko kontinuiteto. Zavedal se je, da je njegovo delo le nadaljevanje dela znanstvenikov preteklih stoletij. In da je sam le palček, ki sedi na ramenih velikanov, kot je v 12. stoletju slikovito povedal sholastik Bernard iz Chartresa.
Ta čut zgodovinske kontinuitete ni samo lek proti napuhu, ampak nam omogoča tudi uvid v prihodnost. Isaak Newton je nadgradil prejšnjo misel, ko je povedal: “Če sem videl dlje, je bilo to zato, ker sem stal na ramenih Velikanov.” (v pismu Robertu Hooku, 5. februar 1676). Takšen “uvid v prihodnost” je imel tudi Leibniz, ki je že leta 1704 napovedoval veliko revolucijo, ki je ob koncu istega stoletja zajela Francijo, pa Gregorčič, ki je v Soči že leta 1879 podal krvavo napoved dogodkov, ki so se zgodili pred 100 leti, in še mnogi drugi, ki so dobro poznali preteklost, razumno živeli sedanjost ter pravilno predvideli prihodnost. Ko je slovensko družbo zajel zli vrtinec vojne in revolucije, so mnogi takšni vizionarji že zrli povojne poboje, uničevanje slovenskega kmeta, zasebne lastnine, meščanstva, intelekta, religije, družine … Za obrambo vere in doma, pa tudi drugih civlizacijskih svetinj so mnogi dali življenje, bili izgnani, zaprti. Lambert Ehrlich, Marko Natlačen, Mirko Javornik, Franc Jeza, Ruda Jurčec, Zorko Simčič, Narte Velikonja, France Kremžar, Gregorij Rožman, France Balantič, Angela Vode, Črtomir Nagode, tisoče domobrancev, mučencev[1] in reka beguncev, ki je ustvarila “argentinski čudež”.
Ostali pa so palčki. Z zamegljeno preteklostjo, nereflektirano sedanjostjo in brezciljno prihodnostjo. “In mi smo vnuki svojih dedov.” Dediči revolucije in varuhi revolucionarnih izročil se resnično bojijo samo tega, da bi se ljudje pričeli spominjati. Kristalno jasno jim je, da je imel Orwell v romanu 1984 prav, ko je zapisal: »Kdor obvladuje preteklost, obvladuje tudi prihodnost.« Zato takšen gnev proti Pričevalcem, zato pozivi, da “pustimo zgodovino zgodovinarjem” (statorežimskim seveda!), zato poglavje 2. svetovne vojne ostane pri zgodovini na maturi pogosto nedotaknjeno (prim.: http://www.ric.si/mma/M162-511-2-2/2017040714261849/ ).
Dokler velikanov ne prikliče iz pozabe, se slovenska družba ne bo normalno razvijala. Dokler velikanov ne prikliče iz pozabe, bo to družba brez spomina, pritlehnih značajev in pritlikavih ambicij.
[1] Glej Palme mučeništva, Mohorjeva družba, Celje 1994.
