Na začetku bomo analizirali, kaj si je s paktom zagotovil Hitler. Zagotovil si je mir na vzhodu in se od sporazuma dalje ni bal povezovanja Sovjetske zveze z Anglijo in Francijo. Lahko je napadel Poljsko, ne da bi se bal vmešavanja Sovjetske zveze. Angleži so s svojo delegacijo v Moskvi izvajali psihični pritisk na Nemčijo, čeprav sami niso hoteli s Sovjeti skleniti nobenega zavezništva, vsaj takšnega, ki bi jih obvezoval k vojaški pomoči, ne. To dejstvo nam je znano iz same sestave članov delegacij, ki niti niso imeli pooblastil podpisovati kakršne koli vojaške konvencije proti Hitlerju, s pogajanji pa so hkrati zavlačevali. Primer: na pot v Moskvo se je angleška delegacija odpravila s tovorno ladjo, ki je za pot porabila ogromno časa. Preden bi se lotil Sovjetov, je Hitler sklenil z njimi sporazum in se odločil urediti razmere na zahodu, saj se je bal dveh front hkrati.
Kdo se gre zemljo krast?
Četrti člen sporazuma je sicer izničil Antikominternski pakt, ampak ta je bil že leto kasneje nadomeščen s Trojnim paktom. S tem členom pa je tudi morebitna vojaška konvencija ZSSR z Veliko Britanijo in Francijo postala nemogoča. Na nemško pobudo je bil vpisan obrazec o prijateljski izmenjavi mnenj, Sovjeti so sicer nasprotovali temu, da bi se v pakt zapisalo karkoli »bratskega«. Kar se tiče pakta, so bili strogo poslovni. Na nemško pobudo so slednjega sklenili za 10 let in je pričel veljati takoj po podpisu, kar je bilo zaradi Hitlerjevega napada nad Poljsko silno pomembno. Izdelava zaupnega dodatnega protokola je bila veliko težja. Ribbentrop je predlagal linijo, ki je približno ustrezala tako imenovani Curzonovi liniji 1919 objavljene meje Poljske, ki je nemška vojska v primeru vojne ne bi prestopila. Ozemlje vzhodno bi bilo priznano kot področje interesov ZSSR. Stalin se je odločil obdržati pravico ZSSR do udeležbe v zadevah bodoče, po vsej verjetnosti oslabljene Poljske. O njeni usodi naj bi sedogovarjali šele, ko bo postalo jasno, da poljske države ni več. Pod sovjetsko interesno območje so sodile Finska, Besarabija, Estonija in Latvija, pod nemško pa Litva (28. septembra 1939 jo prepustijo Sovjetom). Črta razmejitve Poljske je potekala po liniji rek Narev, Visla in San.
Pa vi veste, koliko divizij imajo Nemci?
Če so nam Hitlerjevi razlogi za sprejetje takšnega pakta znani in logični, zakaj je pakt sprejel Stalin, medtem ko sta angleška in francoska delegacija še vedno bili na pogajanjihv Moskvi? Razlogov je več in je potrebno upoštevati prav vse. Najprej ga je motilo zavlačevanje angleških in francoskih pogajalcev, pogajanja pa so se zdela nemogoča že zaradi tega, ker Poljska ni hotela dati zagotovila, da bo Sovjetom dovolila prehod Rdeče armade skozi njeno ozemlje v primeru nemškega napada. Prav tako bi bil sporazum z Angleži in Francozi nepravičen do Moskve. V Moskvi so imeli dvome glede zanesljivosti partnerja. Francija je izdala Čehoslovaško leto prej in bi tudi Poljsko, ampak imeli so vsaj vojsko na celini. Angleži so prav tako izdali Čehoslovaško in bi po vsej verjetnosti tudi Poljsko, vendar za razliko od Francozov niso imeli vojske in bi se ob pošiljanju le-te na celino, izgovarjali na oteženo izkrcanje. Stalin jih je na pogajanjih vprašal, koliko divizij bi v primeru vojne Angleži odpravili na celino. Odgovorili so mu: »Dve takoj in dve malo pozneje.« Stalin je posmehljivo rekel: »Tako! Dve zdaj in dve malo pozneje. Pa vi veste, koliko divizij imajo Nemci«? Dalje, Hitler je Stalinu ponudil enostavno večji kos pogače, ki mu je bil potreben, da se zavaruje. Od propada Napoleonove vojske dalje, je bilo jasno, da je v primeru vojne neposredni prodor proti Moskvi nemogoč. Vojska se namreč ni mogla več oskrbovati sama od sebe, ampak preko povezav, ki bi bile ob čelnem napadu na Moskvo z lahkoto pretrgane. Tako je obstajala edina prava taktika, tako imenovana taktika klešč. Ene klešče bi šle na sever preko baltskih držav nad Leningrad, druge pa z juga v Ukrajino in na Kavkaz, ki sta bogata z naravnimi bogastvi. To pot bi morala vojska opraviti v enem letu in v drugem letu kreniti nad Moskvo, kjer bi se klešče združile. Iz Moskve je namreč najlažje nadzorovati tako veliko državo. S paktom si je Stalin pridobil vplivno območje nad baltskimi državami in tako odrezal ene klešče. Najpomembnejša je bila Estonija, ki je 7. marca 1939 podpisala pogodba z Nemčijo in ji z njo dovoljevala, da imajo Nemci vojsko nameščeno v neposredni bližini Leningrada. Mogoče najpomembnejši dejavnik, ki je vplival na podpis pakta s Hitlerjem, je golo dejstvo, da Stalin na vojno enostavno ni bil pripravljen. V letih 1937-1938 je obglavil državne oborožene sile. Pospravil je 3 od 5 maršalov, 11 namestnikov narodnega komisarja za obrambo, 75 od 80 članov najvišjega vojaškega sveta, 14 od 16 poveljnikov vojske, 60 od 67 poveljnikov korpusov, 136 od 199 divizijskih in 221 od 397 brigadnih poveljnikov. Četudi bi se hotel boriti, ni imel nikogar, ki bi se. Stalin se je zavedal, da če ne pride do sporazuma s Hitlerjem, bodo to storili Angleži.
Hrome velesile v sodbi zgodovine
Na koncu je potrebno krivdo za pakt razdeliti na vse strani. Šlo je za boleč poraz za zahodno diplomacijo, ki je tokrat potegnila najkrajši del slamice. Za Hitlerja in za Stalina je bil pakt v bistvu popolnoma logična izbira. Hitler si je hotel zagotoviti miren pohod nad Poljsko, Stalin pa se ni hotel vmešati v vojno, saj ni bil pripravljen. Ne morem se strinjati s tem, da je bil sam pakt vzrok ali povod za drugo svetovno vojno, kot mnogi trdijo, sploh tisti, ki bi radi izkrivili zgodovinsko resnico. Pakt je le eden od mnogih dejavnikov (Versajski mir, angleška politika popuščanja itd.), ki so vplivali na začetek druge svetovne vojne, nikakor pa ne edini. Da bi se zgodovina obrnila drugače, so vse velesile imele v rokah vse vzvode, ampak jih niso znale oz. niso hotele uporabiti. Edino dejanje, ki je potrebno za zmago zla, je to, da dobri ljudje ne naredijo ničesar (Edmund Burke), in to se je zgodilo 1939 oz. že 1938 v primeru Čehoslovaške.
Foto: Wikipedia
