Pahorjeva neodločnost

4

Avtor: Sašo Ornik. Vir: Jinov svet. Borut Pahor je na kongresu socialnih demokratov v boju za mesto predsednika stranke tesno izgubil z Igorjem Lukšičem, sicer človekom, s katerim je v preteklih letih tesno sodeloval, saj je ta bil tudi minister v njegovi vladi, mimogrede pa najavil, da bo kandidiral za mesto predsednika države.

V preteklosti so mu očitali cincanje, zdaj mu nasprotniki lahko očitajo samovoljo in delovanje mimo stranke. V resnici pa se je izkazalo, da Pahor nikoli ni bil neodločen in da je ta kritika na njegov račun bila v službi napadov na človeka, ki ga nekateri nikoli niso vzeli za svojega. Tudi v lastni stranki ne, še bolj pa v širšem levem bloku. Bil je resnično samosvoj in je verjel in še vedno verjame v stvari, ki niso najbolj priljubljene med njegovimi kolegi. S tem seveda ni nič narobe, jasno pa je, da na dolgi rok takšno sobivanje ni možno in mora priti do odločitve za določeno smer. Na nedavnem kongresu stranke je do takšne odločitve prišlo.

Borut Pahor je pripadnik tretje poti, reformirane, bolj proti politični sredini premaknjene socialne demokracije. V tem, kar govori, sam nisem nikoli opazil nasprotujočih si stališč pač pa trdno prepričanje v svoj prav in v to, da se je za svoj prav vredno boriti. Tudi za časa vodenja vlade. Njegov slog vladanja je bil v veliki posledica zavestne odločitve, da se v koaliciji pušča trenja in dopušča demokracijo, kakor je to dokazal tudi na kongresu stranke. V kakšni drugi stranki namreč takšen razplet ne bi bil mogoč, saj bi glavni kandidat pobral večino glasov in opozicija skorajda ne bi bila dovoljena pa četudi bi potem politična stranka propadla, ker bi njen nosilec postal med volivci preveč nepriljubljen. Na žalost tak slog vladanja za Slovenijo ni najbolj primeren, saj omogoča preveliko razsulo in spopad interesov političnih strank, ki preko sodelovanja v koalicijskih vladah skušajo osvojiti določene fevde.

Potrebna je neka posebna vrsta odločnosti, zaverovanosti v svoj prav, da si pripravljen, kljub očitnim dokazom o lastni zmoti, dopuščati, da te razni prijatelji, sploh pa sovražniki, nenehno spodkopavajo, sam pa ostajaš na poziciji umirjenega vladarja, ki še muhi ne bi mogel storiti nič žalega. Vsekakor kvaliteta, ki jo potrebuje predsednik države, zato bo Borut Pahor tudi imel vse možnosti, da si to funkcijo pribori, še sploh, ker ima prednost, da razen svojih podpornikov na levici, lahko računa še na številne glasove desnice. Tam Danilo Türk pač ni priljubljen.

Ob ocenjevanju prehojene poti in izrečenih besed zdaj že bivšega predsednika socialne demokracije, si moramo biti na jasnem, da je vedno bil tarča napadov, še posebej iz lastnih vrst. Marsikaj, kar je o njem bilo izrečenega, je treba gledati v tej luči. V okviru besneče politične razdeljenosti, je zavoljo svojega lastnega mnenja bil potisnjen v vlogo izdajalca, a v resnici ni nič drugega, kot nov, drugačen tip politika, ki se mora soočiti s starimi strukturami. Ni Janšev oproda, kakor nikoli ni hotel biti Kučanov. Je Borut Pahor, zdaj že bivši predsednik stranke, ki jo je pred leti popeljal do zmage, potem pa med globalno gospodarsko krizo do poraza. Je politik, ki je hotel svojo stranko popeljati po poti, za katero je sam menil, da je prava, čeprav mnogi tega mnenja niso delili. Nič več, nič manj.

4 KOMENTARJI

  1. Domnevna prednost je tudi slabost in zna biti problem. Namreč, t.i. levo volilno telo ga lahko prepozna kot Janševega kandidata oziroma ga je do določene mere že.

  2. pahor je naredil napako, da ni za predsednika države kandidiral že na prejšnjih volitvah, kjer bi bil po moje bistveno boljši kot predsednik vlade, tako pa smo s tretjerazrednim dobili daleč najslabšega predsednika.

  3. Pahorju prav nič ne verjamem. Njegov “boj” za svoj prav je prazen. On nima svojega prav, za katerega se pa tako vneto tolče. Čista prevara. Samo še modrosti tipa “jutri je nov dan” mu manjkajo, pa bo lepi Kučan. Z njim ni nič in če bomo nasedli in ga volili bo to ena večjih bedarij ki jih bomo zagrešili.

Comments are closed.