Pahorjeva hokejska zmaga

5
22

Ne rečem, da današnji referendum s svojim izidom ni prinesel ničesar. Ustoličil je morda ne popolnoma zanič sporazum, Pahorjeva in Janševa glava sta ostali celi in na svojih vratovih. Kljub temu je vsaj, kar se osnovnega namena glasovanja tiče, skoraj tako, kot bi 6. junija 2010 referenduma ne bilo.

Arbitraža kot statistka

Kar zadeva arbitražni sporazum, je rezultat namreč neodločen. Referendumi  so sicer res kot hokejske tekme: nekdo na koncu mora zmagati, četudi po kazenskih strelih. A takšen razplet s svojimi 20.000 glasovi razlike sporazumu med Pahorjem in Kosorjevo vsaj v očeh njegovih prepričanih nasprotnikov ni prinesel potrebne avtoritete. Na neki način se nam lahko zdi, kot da so volivci zvito vrnili mandat parlamentarcem, ki so jim mastodontsko pravno materijo precej neodgovorno podtaknili kot gnilo jajce.

Tako ni pričakovati, da bo imelo današnjih 51,5 odstotka glasov sporazumu v prid kakšno posebno težo, ko se bo čez leta treba soočiti z razpletom arbitraže, za katero smo prižgali zeleno luč.  Referendum najbrž niti ni zaprl vrat za še manj smiselno in veliko nevarnejše referendumsko odločanje o pripustitvi Hrvaške v EU, ki se je kot fantomska prikazen sporadično že pojavilo v razpravah o sporazumu.

Vse doslej povedano človeka vrača k temeljni ugotovitvi, da bi moral Pahor za svoj dogovor na vsak način pridobiti notranjepolitični konsenz, se pravi, vsaj “placet” največje opozicijske stranke. Po eni strani v zadevo gotovo ni vložil dovolj truda, po drugi strani pa je vprašanje, ali bi bil Janša sploh pod kakšnim pogojem pripravljen sprejeti tveganje podpore sporazumu. Z izjemo bržkone znatnega pritiska iz vrst Evropske ljudske stranke za kaj takega pač ni govorilo veliko dejavnikov. Paradoksno mu referendumski izid daje celo prav, saj so njegovi volivci po vsem videzu množično glasovali proti arbitraži.

Vendarle več od zmage v podaljšku?

A je Janša s svojo odločitvijo za frontalni napad na sporazum najbolj kriv ali najbolj zaslužen, da je slednja postala popolna statiska v referendumskem dogajanju. Šele kampanja demokratov, okrepljena z ostrimi besedami nekaterih ljudi iz vrst simpatizerjev vladajoče koalicije, je današnjemu glasovanju podelila status prvovrstnega političnega dogodka (kar po mojem mnenju glede na svojo vsebino ni bilo). Samo tako je razumljivo, da se je referenduma o zapletenem pravnem vprašanju brez neposredno otipljivih posledic (saj je do arbitraže še dolga pot) udeležilo za polovico več volivcev kot evropskih volitev.

Če je bila prav prestavitev referendumskega težišča Janšev cilj, pa je potrebno povedati, da se mu račun ni izšel. Res je za hip pod svojim okriljem znova zbral večino starega Demosa, kar mu nemara še lahko pride prav. Toda po drugi strani je Pahorjev uspeh kljub vsemu osupljiv. Na polovici mandata je  nekako ponovil dosežek iz leta 2008 in ga vsaj po številu osvojenih volilnih enot celo preobrnil. S tem je dokazal, da lahko kljub vsem Ultram, bulmastifom, prekoračenim hitrostnim omejitvam, spodrsljajem predsednika republike in slabi javni podobi predsednika vlade skupaj s svojim blokom ob čisto spodobni volilni udeležbi še vedno doseže večino.

Je v Ljubljani še kaj odprtega?

Janša je tako v veliki meri sam izsilil konec svojih medenih tednov, ko je bilo dovolj, da je zgolj kritiziral vladne ukrepe. Sedaj je lov na volilno zmago leta 2012 spet povsem odprt. Še enkrat se je pokazalo tudi, da se bodo morali v SDS in sicer v opoziciji začeti resno ukvarjati z Ljubljano. Prestolnica je bila znova tista, ki je z nadpovprečno visoko volilno udeležbo (ki za glavna mesta praviloma ni značilna) in nadpovprečno podporo sporazumu prinesla zmago zagovornikom arbitraže. Z našim glavnim mestom utegne biti podobno kot s hrvaškim, ki se je iz hadezejevske trdnjave spremenilo v trdnjavo levice. To pa bi – predvsem zaradi trenutnega mestnega vodstva – moralo koga zaskrbeti. Zanašanje na podeželje, ki je domala kot en mož glasovalo proti, namreč ne bo prineslo zaželenega uspeha.

5 KOMENTARJI

  1. Aleš pravi: “Z našim glavnim mestom utegne biti podobno kot s hrvaškim, ki se je iz hadezejevske trdnjave spremenilo v trdnjavo levice.”
    To ne bo držalo. V Sloveniji Ljubljana nikoli ni bila trdjnava desnice. Vedno so v njej prevladovali levičarji, zato se ne bo nič srpemenilo, če na lokalnih volitvah levica OSTANE za krmilom magistrata.

    Kar se tiče referenduma, pa je to tako kot z evrovizijskim Narodno-zabavnim rockom. Ljudstvo izbralo – ljudstvo dobilo. Tema je bila preprosto prezahtevna za t. i. slovensko kolektivno pamet. Zdaj si je levica zgolj ustvarila nadomestek za afero Patria, ki se je očitno v svoji jalovosti že počasi izpela. Ko bo šlo za potrjevanje sprejetja Hrvaške v EU bo namreč lahko desnico razglasila za kontraproduktivno, ja, celo protidržavno, ker bo ‘po nepotrebnem’ delala zapreke dobrososedskim odnosom. Ob naslednjih državnozborskih volitvah pa se bo to ponovilo: desnica bo veljala za kontraproduktivno/protidržavno, ker da kao nasprotuje rešitvi mejnega vprašanja s Hrvaško. Grda, grda desnica. Jaz bi sicer dal prej prav Tinetu Hribarju: Hrvati so naše pravnike (s Türkom na čelu) spravili na led. Hrvati so namreč v mednarodnem pravu velemojstri. In Hrvati bodo v tej arbitraži izgubili kvečjemu kakšen dodatni apetit, Slovenci pa bomo izgubili teritorij.

  2. Lahko si mečemo pesek v oči z nezaupnicami, razdvojenostjo, medijsko pristranskostjo (včeraj sem od Janše izvedel, da so tudi Finance del medijske kampanje proti njemu) in podobnimi nebulozami, pa vendar tako imenovano desnico mora skrbeti dejstvo, da je več kot 50% udeležencev referenduma glasovalo za predlog vlade, ki jo po anketah podpira 30% ljudi.

  3. Me prav zanima kakšni bodo nasmehi tele levakarske vlade, ko bo znana odločitev arbitrov o meji. Glede na to, da se že namiguje, da naj bi bil na slovenski strani arbiter Ernest Petrič, si lahko nehamo delati utvare o vsaj kolikor toliko ugodni rešitvi mejnega vprašanja za Slovenijo.

    Pol bo najbrž spet kriv JJ.

  4. Dejstvo je, da je ta referendum še enkrat pokazal, da bi se moral Janša že zdavnaj umakniti iz politike. Slovenija je res unikum: v svetu predsednik poražene stranke odstopi, Janša pa je izgubil volitve že leta 2000 in nato še 2008, pa se drži svojega stolčka kot klop pasje kože. Imam zanesljive informacije iz evropskega parlamenta, da so tudi veljaki evropske ljudske stranke dali slovenskim poslancem te politične skupine vedeti, da s takšnim voditeljem delajo svoji državi medvedjo uslugo. Zato se tudi strinjam z Mesićem, ki pravi, da Janša ni povsem pri zdravi pameti.

  5. preljubi, déli te svoje zanesljive informacije z nami. Tudi mi bi radi vedeli za tvoje zanesljive vire.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite