Pred kratkim je izšel dokumentarec avtorja Priama Wiswalingama z naslovom ‘Decadence’, ki se ukvarja z zatonom zahodne civilizacije. Dokumentarec priča o tem, da je zahodna civilizacija, ki je dominirala več stoletij, dosegla svoj vrhunec in je že v zatonu. Glavni indikatorji tega, naj bi po njegovem mnenju med drugim bili naraščanje stopnje samomorilnosti mladih, stopnje depresije, razpadanja družin, ločitev, vse bolj prazne Cerkve…Kot lahko iz izvlečkov filma razberemo, je ena izmed osrednjih sporočil filma ‘Decadence’, da je za zaton zahoda v veliki meri kriva tudi njegova odpoved krščanstvu.
»Kako to, da je največja prosperiteta kadarkoli v zgodovini človeštva pripeljala do največje nesreče?«, se sprašuje eden izmed govornikov v dokumentarcu. Amerika bi naj porabila ¾ vseh antidepresivov po svetu. V 2. polovici 20. stoletja se je v zahodni civilizaciji število samomorov mladostnikov kar potrojilo. Praktično vsak dan lahko spremljamo, kako kateri izmed znanih zvezdnikov klone bodisi drogam, alkoholu ali kakšnim drugim opojnim substancam. Kako simptomatično. Človek, ki si lahko kupi svet, si v iskanju sreče izbere raje sanje kot resnični svet.
Kaj se dogaja s tem resničnim zahodnim svetom?
G.K. Chesterton je že pred stoletjem v svoji knjigi ‘Kaj je narobe z svetom?’ ugotovil, da je »zanimivo in prevladujoče dejstvo glede moderne družbene diskusije v tem, da spor ni pretežno glede težav, ampak glede cilja. Strinjamo se glede zla; drug drugemu si pulimo oči glede dobrega…Edini način, kako razpravljati o družbenem zlu, je, da pridemo do družbenega ideala…« Svojo misel zaključi: »Svojo knjigo sem naslovil, ‘Kaj je narobe z svetom?’ in zaključek tega naslova bi lahko mirne volje bil, da je narobe to, da se ne vprašamo, kaj je prav.«
Boj za ideale postaja na zahodu vse bolj relikt preteklosti. Nadomestil ga je boj za ‘anti-ideale’, ki se definirajo v negativnem odnosu do nečesa že obstoječega ali pa boj za neke nedefinirane ali meglene koncepte, ki vodijo v socialno eksperimentiranje brez pravega zavedanja posledic. Predvsem pa pojmi kot so ‘napredek’, ‘odprta družba’ pravzaprav niso uporabni pri usmišljanju človekovega življenja. Kakorkoli že, ta magična beseda ‘napredek’ pomeni, da ga očitno ni mogoče povezati s srečo človeka. Če bi namreč bil, potem bi ljudje bili danes bolj srečni kot smo bili nekoč. Bolj kaže na obratno in to ravno v tistem delu sveta, kjer bi se ga naj ‘napredek’ najbolj dotaknil.
Samo mrtva religija ne gre skozi spremembe
A vendar zaton zahoda ne sme biti razlog za brezup ali malodušje. Še posebej ne za kristjane. Kot ugotavlja češki profesor filozofije in sociologije religije Tomaš Halik, je ravno v osrčju krščanske vere paradoks zmage skozi absurd poraza. »Zakaj bi se torej bali lastnih porazov – vključno z demonstrirajočo šibkostjo krščanstva v svetu? Ali nam Bog ne govori skozi te realnosti, podobno kot je storil preko dogodkov, ki se jih spominjamo ob branju zgodb Velike noči?« In nadaljuje: »Da, oblika religije, ki smo je bili vajeni, resnično ‘odmira’. Zgodovina religije in zgodovina Krščanstva sestoji iz obdobij kriz in obnove; edina religija, ki je resnično mrtva je ta, ki ne gre skozi spremembe, ta, ki izpade iz ritma življenja.«
Krščanstvo ni v največji preizkušnji v obdobjih krize, bede in trpljenja. Največji kristjani, ki so postali navdih za množice ljudi, so živeli v bedi in trpljenju. V obdobju prevlade, moči, blagostanja, človek prej pozabi na Boga in se osredotoči predvsem na to, kako ohraniti svoje privilegije in ugodje. Jezus nas uči: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu.« (Jn 12,24)
Čas za resetiranje zahoda
Morda je čas, da se zahod resetira. Da pade v jamo, ki si jo koplje. Da človeka njegova nadutost pripelje do njegovega skrajnega konca. Več kot očitno je, da se človek najučinkoviteje uči skozi padec. To je njegov imanentni del – od Adama naprej.
Kristjani pa se moramo bolj kot na polnjenje Cerkva osredotočiti na očiščenje lastnih src, na to, da sami dajemo zgled svetu, ne da zlorabljamo Božje ime za zadovoljevanje lastnih sebičnih interesov.
Vir in foto: Publicchristianity.org
Vira: www.abc.net.au in www.cse.dmu.ac.uk
