Padec sosedovega tajkuna

Kaj vse je v lasti IviceTodorića (http://www.bhdijaspora.com)

Povezanost tajkunov s politiko je sorazmerna s postopnostjo privatizacije in umikanjem države iz gospodarstva. Tam, kjer je privatizacija potekala hitro in so bili tuji vlagatelji dobrodošli že v prvi fazi, je soodvisnost tajkunov in politike manjša. Kjer se umik države iz gospodarstva vleče skozi desetletja, so oblastniki in tajkuni bolj povezani. Žal se Slovenija in Hrvaška uvrščata med slednje.

Sredi oktobra je hrvaška policija aretirala deset vodilnih uslužbencev hrvaškega koncerna Agrokor in dve odgovorni osebi iz revizijske hiše, ki je revidirala finančna poročila koncerna, dokler ga je še vodil Ivica Todorić. Dogajanje okrog kazenskega pregona Ivice Todorića je poučno tudi za slovenske razmere, saj se okoliščine, v katerih je zrastel in padel Todorić, ne razlikujejo bistveno od slovenskih. Odkar je v Agrokorju uvedena izredna uprava, hrvaški mediji niso več pod vplivom Ivice Todorića in so tudi sicer manj zavezani filtriranju informacij v »nacionalnemu interesu«. Tako ima javnost o Todorićevih rabotah mnogo več informacij, kot jih imamo v Sloveniji o delovanju padlih ali še migajočih domačih tajkunih.

Da se bo hrvaško specializirano tožilstvo USKOK lotilo vrha Agrokora tudi s hišnim preiskavami, zaslišanji osumljenih in predlogom za priprtje, se pričakuje že kar nekaj časa. Ivica Todorić in sinova so v tujini že od septembra. Todorić je z zapisi na svojem blogu in z obtoževanjem hrvaške vlade poizkušal sprožiti medijske napade s strani oblasti nase, ki bi jih potem uporabil za dokazovanje, da je preiskava tožilstva politično motivirana. Če bi mu na primer v Veliki Britaniji uspelo dokazati, da ga na Hrvaškem politično preganjajo, bi lahko odložil svojo izročitev v domovino za nedoločen čas. Trenutno mu ne kaže najbolje. Sedaj izjavlja, da se bo vrnil v domovino, ko bo zbral dokaze za svojo obrambo. Pričakuje se, da bodo na Hrvaškem kmalu zanj izdali Evropski priporni nalog. Trenutno kibici v Zagrebu stavijo, ali bo Ivica do božiča v Remetincu.

Doslej je bila praksa hrvaških sodišč, da so zahtevam za pripor tožilstva v primerih suma gospodarskega kriminala skoraj vedno ugodila. Tokrat je sodišče predlog za pripor zavrnilo za vse osumljene, razen za Ivico Todorića. Tako sta se tudi oba sinova že pojavila v Zagrebu na zaslišanjih in vse kaže, da bo glavna ost obtožbe usmerjena v dokazovanje zlorabe položaja Todorića in ponarejanja knjigovodskih listin po njegovih navodilih. Prej ali slej, bo svoje dodala še davčna uprava, saj iz posebne revizije prihajajo v javnost informacije o neupravičenih nakazilih na zasebne račune ter o plačevanju izdatkov družine Todorić s strani Agrokorja, ki jih ni mogoče pojasniti s poslovanjem plačnika.

Todorić ni kriv za težave Mercatorja

»Carji« Zahodnega Balkana: Zoran Janković (SLO), Miroslav Mišković (SRB) in Ivica Todorić (HR) (http://www.bhdijaspora.com)

Medijski pomp okrog kriminalistične preiskave ponuja priložnost za reinterpretacijo dogodkov okrog Mercatorja, Agrokorja in tajkunstva. Nasprotniki prodaje Mercatorja spet poskušajo odvrniti pozornost od dejanskih vzrokov za nestabilen položaj Mercatorja, o katerih sem v Časniku že pisal. Mercator zaradi uvedbe izredne uprave Agrokorja in zaradi kriminalistične preiskave ni nič manj konkurenčen kot je bil pred tem. Tudi Agrokor ni nič slabši lastnik kot so bile državne banke. Žal je bil Mercator v tako slabem stanju, da ga razen Agrokorja ni hotel kupiti (in dokapitalizirati) nihče drug. Menim, da se glavni upnik Agrokorja Sberbanka in izredni upravitelj zavedajo, da je prodaja Mercatorja v čim boljši kondiciji najboljša pot, da se posojilodajalci Agrokorju vsaj delno poplačajo in da se dobi manevrski prostor za prestrukturiranje in prodajo preostalih delov koncerna.

Na Hrvaškem glavni politični stranki poskušata pripisati druga drugi zasluge za vzpon in padec Agokorja ter krivdo za gospodarske težave, ki jih opotekajoči se koncern povzroča Hrvaški. Ker je bil HDZ na oblasti dalj časa, ima tudi več masla na glavi. A sedanji vladi to ne bo škodovalo. Plenković je napad na finančnega ministra Marića (nekdanjega direktorja Agrokorja za kapitalske trge) izkoristil, da je v koaliciji zamenjal nepredvidljivi Most z mnogo bolj krotkimi in oslabljenimi narodnjaki in manjšinci. Tudi neprijetne podrobnosti iz časov vzpona Todorića bremenijo kvečjemu staro gardo HDZ-jevcev, ki jih volivci ne povezujejo s Plenkovićem. Seveda pa se bo HDZ zavzemal, da se o tem, kako je Agrokor postal tako velik problem za Hrvaško, čim manj razpravlja.

Klientelizem politikov in tajkunov

Ljudje si pogosto naivno predstavljajo, da so tranzicijski oblastniki v naprej izbrali osebe, ki jim bodo v zameno za protiusluge omogočili, da postanejo bogataši. V resnici je bil proces, kot se lepo vidi na Todorićevem primeru, vzajemen. Politiki so si želeli sodelovati s človekom, ki je imel v začetku tranzicijskega grabljenja bogastva dober izhodiščni položaj in zmagovalno mentaliteto, kandidati za tajkune pa so se zavedali, da brez politične podpore ne bodo mogli pretvoriti svojih upravljavskih upravičenj v lastniška. Zato so tajkuni tako veliko vlagali (in tisti, ki so še v sedlu, še vlagajo) v publiciteto, kjer se slavi njihove podjetniške in menedžerske sposobnosti. Prvak samo-promocije na območju nekdanje Jugoslavije je Zoran Janković. Todorić nima takšnih komunikacijskih sposobnosti, zato so ga morali hvaliti drugi.

Oblastniki so radi delali usluge ljudem, za katere je kazalo, da bodo zmagovalci tranzicije, in za katere so pričakovali, da jim bodo izkazovali hvaležnost s finančno podporo. Hkrati pa so tajkuni vedeli, komu se morajo prikloniti in komu ne. Todorić ne bi imel nikakršnih možnosti, če ne bi gojil stikov s HDZ in Tuđmanovim krogom, tako kot Bavčar in Šrot ne bi nikoli prišla tja, od koder sta strmoglavila, če njuna mentorja ne bi bila Kosmina in Turnšek, oba sta bila direktorja iz Kučanovega kroga.

Tranzicija iz katerekoli vrste komunističnega gospodarstva v tržno gospodarstvo je nekaterim, z dobrim izhodiščnim položajem omogočila, da zelo obogatijo in postanejo tajkuni. Slovenija in Hrvaška nista nobeni izjemi. Povezanost tajkunov s politiko je sorazmerna s postopnostjo privatizacije in umikanjem države iz gospodarstva. Tam, kjer je privatizacija potekala hitro in so bili tuji vlagatelji dobrodošli že v prvi fazi, je soodvisnost tajkunov in politike manjša. Kjer se umik države iz gospodarstva vleče skozi desetletja, so oblastniki in tajkuni bolj povezani. Žal se Slovenija in Hrvaška uvrščata med slednje.