Avtor: Matevž Tomšič.
Tistim, ki se jim je pred kratkim s pomočjo zakulisnih centrov moči uspelo zavihteti na oblast, se je temeljito zalomilo na mednarodnem terenu.
Zamenjava vlade je povzročila skokovito rast donosov slovenskih državnih obveznic (in s tem podražitev zadolževanja države). In ne, to ni bila posledica ciprske krize, kot so nas prepričevali podporniki nove vlade. Drugim “ogroženim” državam namreč v tem času donosi obveznic niso kaj bistveno zrasli. Dražje zadolževanje je v pretežni meri posledica slovenskih notranjepolitičnih dejavnikov. Konkretneje, je posledica nezaupanja mednarodnih političnih in finančnih krogov v novo oblast, saj ne verjamejo, da bi bila ta sposobna udejanjiti potrebne ukrepe za izboljšanje stanja. K temu svoj delež prispevajo tudi javni nastopi njenih vodilnih ljudi, kakršen je bil ponesrečen intervju premierke Bratuškove za CNN. Pri čemer je bila raven njene angleščine še najmanjši problem. Prazne floskule v stilu “Slovenija ni Ciper” ali “vse težave smo sposobni rešiti sami”, brez navajanja konkretnih rešitev, na voditelja kova Richarda Questa ne morejo narediti pozitivnega vtisa. Svetovna javnost se je takšnih “zagotovil” predstavnikov problematičnih držav v zadnjih letih že temeljito naposlušala.
Nova vladajoča garnitura se v odnosih z “dejavniki” iz zahodnega sveta nikakor ne znajde. Tu namreč ne uživa medijske in preostale podpore, na katero je navajena doma, s pomočjo katere lahko “prikrije” svojo nekompetentnost in odsotnost kakršnekoli razvojne vizije. V krogih mednarodnih investitorjev namreč poročanje osrednjih slovenskih medijev nima nobene teže. Prav tako nima nobene teže mnenje “ugledne” domače ekonomske stroke ali raznoraznih samooklicanih “moralnih avtoritet”. Kakor tudi ne sklicevanje na antifašizem in na “svetle tradicije NOB-ja”.
Tako bo nova vlada vseeno primorana nadaljevati začete reformne ukrepe svoje tako zasramovane predhodnice, se pravi sanirati bančni sektor prek t. i. slabe banke in izvesti privatizacijo gospodarstva, ter ob tem še naprej omejevati javno porabo. Kar pa bi lahko občutno načelo moč tranzicijskih gospodarsko-političnih omrežij (tistih, ki so konec koncev tudi povzročila zamenjavo oblasti). Zato je povsem mogoč scenarij, po katerem bo vlada navzven sicer izvajala zastavljene reforme (s katerimi se bo legitimirala pred mednarodnimi posojilodajalci), hkrati pa jih “prikrojila” svojim interesom (na primer tako, da bodo na slabo banko prenesena samo določena neizterljiva posojila, druga pa bodo domače banke še naprej reprogramirale). Tako deformirani ukrepi ne bodo prinašali predvidenih učinkov, a bodo zato omogočili nadaljnje vzdrževanje privilegijev določenih skupin.
Vendar bodo, če so bodo lotili tovrstne “mimikrije”, naleteli na problem. Z evropskimi institucijami in mednarodnimi investitorji ne bo mogoče manipulirati na način, kot se to počne z domačo javnostjo. Zato bodo ti stopnjevali pritiske. Pri tem je čisto mogoče, da se bo začelo sistematično spodbujanje protievropskih in nasploh protizahodnih čustev. Poročanje nekaterih osrednjih medijev že kaže v to smer. Naenkrat bodo postali tuji dejavniki glavni krivec za stanje pri nas. In ni mogoče izključiti tega, da prihodnja t. i. ljudska vstaja ne bo usmerjena proti aktualni vladajoči garnituri, ampak proti “zunanjemu sovražniku”.
Vir: Siol
