Pa smo jo dočakali

Novo stranko namreč. No, pravzaprav za zdaj samo gibanje. A vsaj tako, ki se drugače kot napovedujoči se zrcalni projekt na desni ne pretvarja, da nima nikakršnih volilnih ambicij.

Iz druge lige na vrh?

Kadrovska bera nove združbe človeka ravno ne more pripraviti do ekstaze. Gre sicer za znane obraze, toda v glavnem take iz trenutne druge lige. Kar v času dokajšnje nasičenosti javnosti s “prvoligaši” ni nujno slabost.

Tudi še vedno precej nejasni vsebinski profil gibanja z dokaj prozaičnim imenom – človek bi vsaj od pesniške duše kova Mance Košir pričakoval, da bo kot duša projekta izposlovala zanj vsaj kako živalsko ali rastlinsko poimenovanje, pa najsibo v glavni vlogi sončnica ali kumara – v sedanjem slovenskem trenutku ni čisto neperspektiven. Pravzaprav bi nastanek podobne zmesi levega populizma, etatizma in obveznega bentenja nad “brezdušnim kapitalizmom” pričakovali že veliko prej, ne šele tik pred zdajci.

Staro vino v starih mehovih

In sploh ne dvomim, da bo veliko Slovencev odkupilo pripovedke o nujnosti ponovne umestitve matere države v njeno vsepričujočo in vseobsegajočo vlogo, ki da sta jo zadnji vladi po nemarnem spodrezali. Tukaj potem ni več daleč do trenutka, ko se bo vsaj nekaterim članom gibanja in bodoče stranke pocedil likvor po zlatih časih za socialno državo, v katerih še nikjer ni bilo nobenih “gnilih” kapitalistov in prepirljivih politikov. Ob čemer bo prenekateri občan znova planil v jok, še zlasti, ker Matjaž Hanžek že s svojo zunanjo podobo tako rekoč uteleša to lepo obdobje.

Ima pa Gibanje za trajnostni razvoj Slovenije sorazmerno veliko lepotno napako, ki je doslej bržkone hkrati preprečevala nastanek tovrstnega projekta, čeprav so bile razmere zanj ugodne že pred meseci. Koširjeva, Hanžek in Plut so za precej časa res izginili z obzorja javnosti. Toda omenjeno dejstvo iz njih še ne naredi novih, nepričakovanih, svežih obrazov. In tudi ideje, ki zvenijo udarno in trenutku nadvse primerno, zdaleč niso nove. Navsezadnje gre pri (znanih) tvorcih gibanja z redkimi izjemami za ljudi, ki so v večji ali manjši meri skozinskoz branili očitno hudo opešani podalpski družbeni in gospodarski model. Slednji pa je ravno tako gradil na mogočni navzočnosti matere države in na tovariški različici kapitalizma.

Priznam: slovenski volivec bo neskončno raje slišal, da so za njegove današnje tegobe krivi pogoltni Američani in fantomski neoliberalci, ne pa lokalni matadorji. V omenjenem pogledu mu bo naše gibanje ustreglo. Toda veliko vprašanje je, ali mu bo staro vino, spravljeno v nepreklicno stare mehove, lahko zares teknilo. Celo, če ga bo kdo strašil z “madžarskim scenarijem”.

Foto: Pozarerepot