Pa se le premika

0
Foto: Novi glas.
Foto: Novi glas.

“Eppur si muove” (pa se le premika), je v usodo vdani Galileo momljal sam pri sebi. Pa se le premika, bi lahko dejali tudi danes ob pogledu na razvoj družbenogospodarskega stanja v Sloveniji. Vzporednica z Galileom je res nekoliko za lase privlečena, a gibanje nebesnih teles ima na Slovenijo v tem času res dokaj težko razumljive (blagohotne) učinke. Kljub vsemu, kljub nekonsistentnosti vlade Mira Cerarja, kljub aferam, ki so pogostejše od utrinkov v jasni noči sv. Lovrenca, kljub pregovornemu podleganju klientelističnim povezavam… kljub vsemu temu je Slovenija spet na poti okrevanja. To kažejo statistični podatki, to potrjujejo tudi prvi poslovni rezultati dobičkonosnih slovenskih podjetij za lansko leto.

Zakaj Slovenija raste?

Poglejmo torej, od kod ta optimizem in skušajmo razumeti, zakaj so “nebesna telesa” naklonjena Sloveniji. Rast BDP je bila v lanskem letu presenetljivo visoka: znašala je 2,6 odstotka BDP. Šlo je za enega od boljših dosežkov med vsemi evropskimi državami. V prejšnjem tednu pa je slovensko javnost presenetila še ena podobno optimistična novica. Urad za makroekonomske analize in razvoj (Umar) je podobno visoko rast napovedal tudi za letošnje in prihodnje leto. V letu 2015 naj bi se slovensko gospodarstvo povečalo za 2,4 odstotka, v letu 2015 pa še za dodatna 2 odstotka. V nominalnih vrednostih naj bi tako letošnji BDP presegel 38 milijard evrov in prvič presegel predkrizne vrednosti iz leta 2008 (37,9 milijarde evrov). V naslednjem letu pa naj bi bil okoli 39 milijard evrov. Prvo gonilo slovenskega gospodarstva bodo kot vselej doslej izvozniki.

Lani je slovenski izvoz zrasel za dobrih 6 odstotkov, letos naj bi za 5,6 odstotkov, prihodnje leto pa za 6,2 odstotka. Zakaj? Tudi v tem primeru ni težko najti odgovorov: prvič, slovenski izvozniki so “zdravi del” slovenskega gospodarstva. Če njihovo poslovanje ne bi bilo konkurenčno, bi jih trg uničil. Drugič: glavni izvozni trgi za slovenska podjetja (z izjemo Italije) so začeli rasti že pred časom. Njihovo povpraševanje oziroma uvoz je bil zato večji in to je blagodejno vplivalo na poslovanje slovenskih izvoznikov. Tretjič: danes je stanje res nekoliko drugačno. V Evropi prevladuje deflacija in posledično zmanjšano povpraševanje. Kljub temu pa je tukaj nedavni ukrep ECB, ki je evropsko gospodarstvo začel “prehranjevati” z ogromnimi količinami novo natisnjenih evrov. To bo v letošnjem in prihodnjem letu delovalo kot spodbujevalec tujega povpraševanja.

Nezlomljivi izvozniki

Rast, kot smo ugotovili, ima svoje precej jasno določne vzroke in dinamike. Ne gre za čarovnijo Harryja Potterja, temveč za tržne zakonitosti. Zato je zanimiv tudi vpogled v lanske podatke o poslovanju izvoznikov, ki jih je objavilo Delo. Tudi iz tega lahko povlečemo nekaj pozitivnih sklepov. Vsi največji izvozniki so v letu 2014 ohranili ali povečali promet v tujini. In to velja tudi za tiste izvoznike (recimo Krka), ki so pomemben delež trga imeli v Rusiji. V drugi polovici lanskega leta je ruski trg močno upadel, najprej zaradi ukrajinske krize in nato še zaradi padca rublja. Kljub temu se v splošnem poslovanju leta 2014 to ni pretirano poznalo. Že omenjena Krka je kot največji izvoznik ohranil obseg prometa pri 1,1 milijarde evrov, Gorenje je prav tako potrdilo svoje dosedanje poslovne rezultate z milijardo evrov prometa. Na tretjem mestu med izvozniki pa najdemo novomeški Revoz (Renault). Glavni trg za slovenska podjetja ostaja EU: tja se izvozi 75 odstotkov vsega blaga.

Ikea sredi Ljubljane

Slovenija pa je lahko tudi zelo vabljiv trg za investicije. Osredotočili se bomo na en sam primer: zelo verjetno bo v kratkem tudi uradno razglašen prihod švedskega velikana Ikea v Slovenijo. S spremembo prostorskega načrta bo namreč začela veljati pogodba o nakupu zemljišča v Ljubljani, ki ga je podpisala švedska multinacionalka. Slovenija je očitno regijsko zanimiva, kljub temu da lahko danes Slovenci brez prevelikega naprezanja (in časovnih zamud) nakupujejo v Ikei. Dovolj jim je priti v Vileš (primorska in osrednjeslovenska regija) ali iti v Gradec ali Celovec (severna Slovenija) oziroma v Zagreb (vzhodna Slovenija). Ljubljanska Ikea lahko slovenskemu gospodarstu prinese precejšnje koristi: najprej gradbenim firmam, ki bodo objekt gradile, nato slovenskim brezposelnim, ki bi tam lahko našli novo zaposlitev. In tretjič, koristi bo imela slovenska država: davki, ki jih bo slovenska Ikea plačevala, bodo odtekali v slovensko državno blagajno. Če je Slovenija zanimiv trg za Ikeo, bi lahko bil še za številne druge vlagatelje: ekonomski učinek bi bil pri tem multiplikativen. Nerazumno pa je, da se pri tem v Sloveniji postavljajo ovire. Govorimo o birokratskih ovirah in o ovirah, ki jih pogojuje “človeški faktor”. Začnimo s prvimi. Birokratske ovire so predvsem tiste, ki otežujejo poslovanje podjetja. Ker je Slovenija majhna država, bi jo morala politika logistično in upravljalsko lažje voditi. Skratka, izvršna oblast bi morala izkoristiti prednosti dejstva, da je Slovenija majhna. To pa se ne dogaja. Vzemimo kot primer stroške dela: Slovenija spada med države z bolj obdavčenim režimom zaposlovanja. Visoke davke plačujejo podjetja predvsem za tiste zaposlene, ki imajo višje dohodke. To sicer spada v “socialno” logiko, kdor več zasluži, naj več prispeva. Zavedati pa se moramo, da višje plače niso nujno vedno povezane s “pokvarjenimi menedžerji” in pohlepnim vodilnim kadrom. Gre tudi za tiste strokovne kadre, ki posameznemu podjetju prinesejo dodano vrednost, znanje in poznavanje ter razvojni potencial: skratka, gre za tiste kadre, ki omogočajo podjetju tržni razvoj (in posledično višje prihodke, razširitev proizvodnje, nova delovna mesta). Za pridobitev takih kadrov bi še kako veljalo razmisliti o možnosti zmanjšanja stroškov dela.

Isajlovići, Kotarji in njim podobna druščina

Govorili smo o dveh tipih ovir in da je drugi vezan na človeški faktor. No, bodimo jasnejši in recimo bobu bob. Gre za klientelistične povezave, za tiste (tokrat resnično) kvarne in škodljive učinke, ki jih gospodarstvu prinašajo poznanstva, prijateljstva in podobne naveze. Spet bo tukaj najbolj jasna ilustracija primera.

Finance so v prejšnjem tednu poročale o dveh “vrnitvah” na sceno, nad katerima bi se morala zgražati celotna Slovenija. Začnimo s Petrom Kotarjem, lobistom, ki je morda širši javnosti manj znano ime. Njegov “sloves” je vezan v prvi vrsti na gradnjo Teš 6, tistega infrastrukturnega projekta, ki se je v samo nekaj letih podražil iz 600 milijonov evrov na 1,4 milijarde evrov. Kotar je v začetni fazi tega projekta sodeloval hkrati pri pripravi razpisne dokumentacije (s podjetjem CEE) in bil ob tem tudi zastopnik francoskega podjetja Alstom (s podjetjem Sol intercontinental), ki je posel tudi dobilo. Danes naj bi bil med preiskovanimi v policijski preiskavi zaradi gospodarske škode v višini 284 milijonov evrov prav v zadevi Teš 6. Kljub taki preteklosti je Kotar nedavno sklenil posel s še enim državnim podjetjem, ki deluje na področju energetike: njegov Sol intercontinental je podpisal 354 tisoč evrov vredno pogodbo z Dravskimi elektrarnami.

Poglejmo še en podoben primer: Drago Isajlović. Gre za še enega lobista, ki je bil v jugoslovanskem režimu v službi za državno varnost, ki jo z bolj preprostim izrazom poznamo kot Udba. V času vlade Boruta Pahorja je bil svetovalec finančnega ministra Franca Križaniča. Drugače pa v prostem času Isajlović lobira pri bankah in se dogovarja za kredite posameznim podjetjem. Neuradno velja za enega najbolj vplivnih lobistov v Sloveniji. Isajlović je med drugim kot podizvajalec s svojim podjetjem lani zaslužil 164 tisoč evrov za posel z Darsom, svoje storitve, tako so razkrili slovenski mediji, pa v zadnjih mesecih skuša prodati tudi državnim energetskim podjetjem.

Anomalije

Da ob sklepu povzamemo: je sploh umestno vprašanje, zakaj je privatizacija nujna? Preprosto, kotarje in isajloviće boste v Sloveniji našli na vsakem koraku. Privatizacija pa je najbrž najprimernejši način, da se jih slovensko gospodarstvo enkrat za vselej znebi.

Danes njim navkljub Slovenija raste. Politika je močan zaviralni element, še hujše so spone klientelističnih povezav. Čeprav slovensko gospodarstvo temelji na izvozu, ga notranje anomalije razkrajajo. Pred dobrim poldrugim letom je Slovenija že prebolela višek krize z močno injekcijo davkoplačevalskega denarja. Danes ji pomagajo ugodne mednarodne okoliščine in izvoz. Cinični “pa se le premika” pa v prihodnosti ne more rešiti Slovenije v čisto vsakem primeru.

Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.