Pa pride mlad vojskovodja

10

Prvi poletni dan je TV Slovenija počastila z razmeroma inteligentnim dokumentarcem o prvem slovenskem predsedniku. Ni mogoče reči, da Mojca Šetinc Pašek in njen strokovni svetovalec Božo Repe, ki sta se pod film podpisala, svoje domače naloge nista opravila temeljito. Če si ogledamo njun izdelek kot celoto, je vsaj na prvi pogled videti, da sta vešče kmrmarila med nanju vseskozi prežečimi čermi hagiografije in zato občasno vrgla kakšno kost tudi Kučanovim kritikom.

Marko skače, Marko skače …

Za simpatično in Slovencem nedvomno ljubo embalažo dokumentarca poskrbi najprej okvir Kučanove prekmurske domovine, ki kot nekak lajtmotiv spremlja celotno življenjsko zgodbo uspešnega politika. Posebej ganljivo se vanj umešča sklepni akord z razodetjem televizijskega očaka Gustinčiča o zadnjih trenutkih Kolomana Kučana in z besedami Kučanove sestre o njegovi drobni krsti. To bi lahko bil tudi zaključek dokumentarca, če ne bi na vsebinski ravni želel  poudariti predvsem Kučanove kariere državnika in demokrata, zaradi česar sme slednji za konec še malo pomodrovati o pomenu padca železne zavese in o svojih sprehodih z Arpadom Gönczem. 

Prijatelji …

Ko človek o dokumentarcu bolje premisli, sicer kmalu ugotovi, da ga precej zanaša v hagiografsko stran, kar pa je očitno značilnost skoraj vse novodobne slovenske biografske literature in tudi dokumentarcev; podobno je namreč bilo že z opevanima filmoma o Bučarju in Omanu. Za to v prvi vrsti poskrbi nabor sogovornikov, kjer so v glavnem Kučanovi sopotniki in prijatelji, Šiftar, Kmecl, Roter, Kocjančič, Niko Toš, za dopolnitev idilične slike družinskega človeka je neizogibna pomembna vloga njegove žene Štefke. Največji strel v prazno so zagotovo nenavadno številne Toševe nebuloze, ki z vsebino portreta nimajo prave zveze in najbrž služijo zgolj oblikovanju nekakšne ideološke podstati celotne zadeve, brez katere ne bi filmu nič manjkalo.

K svetniški podobi portretiranca pa morda najbolj pripomore skoraj popolna odsotnost vsakršne refleksije o njegovem idejnem in političnem oblikovanju, o “globinah, ki so ga (politično) rodile”. Iz obdobja pred 1986 je gledalcu namreč na voljo samo nekaj ne preveč povednih drobcev. Kučan nastopi v njih kot nekakšen mini disident, ki v začetku šestdesetih krepko udari po funkcionarjih domačega okraja, potem kot že v mladih letih demokraciji povsem predani politik benti proti zatrtju praške pomladi, nakar sledi sramežljiv podnapis, da je glasoval za odstavitev Staneta Kavčiča, kar njegovi sopotniki lakonično pokomentirajo z nedvomno resnično pripombo, da “so ljudje takrat pač reševali svojo kožo”. In pričevanju iz naftalina potegnjenega partijskega veljaka o Kučanovi skromnosti – baje si namreč ni želel kariere v cekaju – sledijo dolga leta (filmskega) molka. Kučan pravzaprav prijaha spet šele na Kocbekov pogreb leta 1981 in pesnikov sin v njem prepozna “mladega vojskovodjo” iz grške tragedije. Ganljivo, ni kaj.

… in advocatus diaboli

 K dobri hagiografiji spada seveda še zli pol. Če ga v prvi polovici v precejšnji meri uteleša Milošević, je jasno, da njegovo vlogo v drugem delu povsem in še veliko bolj zasede Janez Janša. Avtorja scenarija si slovensko politiko očitno predstavljata kot jinjangovski spopad Prekmurca in Dolenjca.

Vlogo “hudičevega odvetnika” v množici Prekmurčevih zagovornikov igra v glavnem samo Igor Bavčar, ki mu je dovoljeno v končni verziji izreči tudi pomembno modrost o Kučanu kot “janusu” slovenske politike. Nekaj pikrih na njegov račun si privošči še France Bučar, a se zanje odkupi s končno oceno, da prvega slovenskega predsednika ne marajo ne eni in ne drugi skrajneži, ker sam pač ni skrajnež. Kljub temu je treba povedati, da so tvorci dokumentarca te rozine potresli ravno dovolj pametno, da dajejo njihovemu izdelku vsaj na prvi pogled videz kritičnega Kučanovega portreta. K njemu navsezadnje prispeva še sam glavni junak, ki je v svojih izjavah poudarjeno zadržan, ne da bi se želel izogniti vsem bombicam.

Tako je jubilejni dokumentarec sicer daleč od poglobljene in večplastne študije njegovega lika in dela, vendar vsebuje dovolj zanimivega gradiva in že nekoliko pozabljenih (ali pa znova znanih) obrazov, da med neposredno konkurenco, ki je vsa precej hagiografsko obarvana, ne more obveljati za slabšega od povprečja.

Foto: Reporter

 

10 KOMENTARJI

  1. Najhujša je bla pa tista od Kmecla, da kao nič razen tiste lesene kolibe v Murglah nima nič. Ja , če verjameš! Njegov vzornik klavec Tito tudi ni nič imel, KAO. Oddaja za bruhat. Komulibanski socrealistični PR. Sam še kak pionirček z rožico je manjkal na koncu oddaje. WC NET we need.

  2. Ja, Sancinsky, in razen povsem neizvirnega straniščno-gostilniškega kvantanja premorete kakšne dokaze o tem, kaj poseduje Milan Kučan? Po istem principu si lahko izmislim, da imate oslovska ušesa, pa jih skrivate pod kapo, zdaj pa dokažite, da temu ni tako …

  3. No ja,če drugega ne,Carlos in drugi skeptiki,javno(beri stare intervjuje) je Milan Kučan ozna.nil,da poseduje mačka!,ki pravzaprav drži komando pri hiši.

  4. Te ode nisem gledala, bi pa ta film skoraj povzročil infarkt našega starega očeta, se je tolk razburil, ko je gledal slavospeve “te barabi rdeči (citat)”

  5. Doris, seveda, kdor ima mačka ali mačko, je dobro seznanjen z oblastiželjnostjo in arogantnostjo teh živali.

  6. Pametni ljudje tega “filma” niso gledali, ker imajo take senzorje, ki to enostavno preprečujejo. In povedo mladi,, da gre za manipulacijo in laži na debelo….Kot kontra avtentičnim arhivskim posnetkom in arhivom od leta 84 recimo naprej…..Če je kdo gledal zaradi tega da je napisal članek, je druga stvar.
    Kdor začuti agitprop na 1 km, ne bo kupoval nobene KGB tiskane navlake, niti ne bo gledal agitprop oddaj na nobeni TV ni poslušal “neodvisnih” RA postaj…Pač treba je imeti držo….
    Agitprop je “dovoljeno” spremljati le preko spleta, da jih finančno ne podpiramo direktno…
    Da bi plačeval 1 evro za DELO, ali Dnevnik, za Božjo voljo !!!
    In za podobno tiskano navlako….Ali jemal zastonj Žurnal…???’ Niti slučajno..!!!

  7. A seveda, “Demokrat”, Vi itak ne gledate in ne berete stvari, o katerih imate nato toliko za povedati … 😉

Comments are closed.