Pa izpljunimo krastačo …

papez francisekHvaležen sem Branku Cestniku, ker me je s svojim nedavnim prispevkom o domnevnem zaostrovanju front glede papeža Frančiška spodbudil, da, kot bi znova on rekel, še jaz izpljunem krastačo, ki se mi že nezdravo dolgo valja po ustih.

Dilema starega papista 

Seveda sem pred tem dejanjem v nemajhni zadregi. Najprej zato, ker sem skoraj, odkar vem zase, okorel papist. Drugič pa zato, ker se zavedam, da bo moje nakladanje hitro izzvenelo kot tisto, kar v resnici je, namreč godrnjanje razvajenega in zateženega Srednjeevropejca, ki že po definiciji ne bo moglo biti posebej prepričljivo.

Uživam namreč vsaj tri privilegije, spričo katerih se lahko ubadam z obrobnimi vprašanji, ki so le redko zares relevantna. Sem belec, kar morda ni prednost v Zimbabveju ali tudi v kakšni četrti v Milwaukeeju, zagotovo pa (žal, a na mojo srečo) še vedno skoraj povsod, kjer se gibljem. Sem moški, kar je, kot je še bolj žalostno, v večini sveta ravno tako prednost. In sem Evropejec, kar pomeni, da mi gre najbrž celo bolje kot navadnemu, povprečnemu belcu. Kako naj bi torej kaj veljalo moje morebitno vihanje nosu nad človekom, ki ves gori od skrbi prav za tiste ponižane in razžaljene brez enega, dveh ali vseh treh navedenih prednosti? Če bi bil pošten, bi moral zdaj pravzaprav čisto umolkniti. A malo potuhe mi daje dejstvo, da mi ni znano, da katere od teh blagodati ne bi uživala Branko Cestnik ali Andrea Tornielli, kar pomeni, da je vsaj naše izhodišče podobno.

Nespregledljivi čudež 

Dejansko niti ne oporekam, da pomenita za zelo veliko ljudi v Cerkvi in zunaj nje izvolitev in pontifikat papeža Frančiška pravi čudež. Ne le, da se je z njim dokaj nenadejano končalo obdobje, ki ga je v očeh mnogih zaznamoval duhovni zastoj še iz časov poznega Janeza Pavla II., ko verjetno ni le pokojni kardinal Martini mislil, da se prepad med Cerkvijo in zunanjim svetom nespodobno veča. Frančiškovo delovanje sočasno uspešno odgovarja na duhovno žejo tolikih ljudi po bližini onkraj moralnopolicijskih predpisov, ki ne morejo duhovno odžejati in glede katerih je imela Cerkev vse več težav, kako pravzaprav pojasniti, od kod ji pravica in dolžnost, da jih nalaga. V to stopicljanje na mestu je Frančišek vstopil skoraj kot “nepričakovani dar” in vnovič pokazal malce pozabljeno osnovno resnico, da človek ni zaradi sobote. Kdor ne upošteva in ne jemlje resno pristnosti tovrstnih občutij, ne bo zmogel nikakor razumeti fenomena sedanjega Petrovega naslednika in ne glavnine sodobne Cerkve.

A četudi priznam, da prinaša Frančišek zaželeni odgovor na pomembne duhovne izzive tega trenutka, zaradi tega nisem odvezan odgovornosti do zdrave pameti in se mi ni treba delati, da nekatere povsem zemeljske stvari niso še vedno enako res, kot so bile res pred njegovim nastopom. Z drugimi besedami, Frančiškova izjemnost ne more biti razlog za postavljanje nesmislov na piedestal. In na tej točki bi rad podal nekaj pripomb k dragocenemu zapisu Branka Cestnika, obenem pa, kot obljubljeno, izpljunil krastačo.

Pozaba zgodovine 

Prva pripomba zadeva pojav, ki mu lahko rečem pozaba zgodovine in praktično od prve minute zaznamuje javno podobo Frančiškovega pontifikata. Zaradi določene poklicne deformacije sem na ta odklon posebej občutljiv. Vrhu tega sooblikuje eno poglavitnih dvoumnosti papeževega delovanja, saj imamo v njem na eni strani ostro in nepopustljivo kritiko potrošniške družbe, po drugi strani pa vsaj javna inscenacija tega delovanja kar naprej naseda na čer osrednje potrošniške dogme, ki je v tem, da mora biti vsaka stvar, vsak korak, vsak dogodek po vsej sili nov, še nepoznan, postavljati mora trende. Iz tega ne izhajajo samo nesporazumi s tistimi katoličani, ki so bolj mahnjeni na izročilo, ker papež doslej v štirih letih ni mogel, uspel ali hotel jasno pokazati, kje je tista meja, čez katero vendarle ne bo šel, čeprav bi zaradi njegovega koraka njegova slika krasila celotno naslovnico Guardiana. Globoka simbolna dejanja zaradi množične produkcije sočasno pristanejo na isti ravni z novim modrčkom Kim Kardashian ali z novo frizuro Justina Biebra.

Doslej sem to prisilno ustvarjanje novosti tudi tam, kjer jih ni, najbolj dajal pred sramotilni steber v zvezi s Frančiškovimi ekumenskimi podvigi, kjer je pozabljanje na zgodovinska dejstva, bodisi hoteno bodisi iz nevednosti, tudi najvidnejše. Tokrat bi se obregnil ob splošno razširjeno mnenje, da je sedanji rimski škof tarča tolikšne množine kritik, kot jih ni bil še noben njegov predhodnik. Da ovržemo to podmeno, ni treba iti niti daleč v zgodovino, celo do Pavla VI. ne, kot bi bilo treba ob iskanju prvega srečanja med rimskim škofom in častnim voditeljem pravoslavja. Dovolj je iti deset let nazaj in se spomniti krvavega potu, ki ga je zaradi govora v Regensburgu potil Benedikt XVI. Številni cerkveni dostojanstveniki so navdušeno tekmovali z necerkvenim svetom, kdo bo položil več tresk na njegovo toplo zakurjeno (k sreči samo besedno) grmado. In še zdaj se nasmehnem, ko se spomnim navdušenega izraza na obrazu kapucinskega televizijskega pridigarja na eni od nemških postaj, ki je leta 2009 z blaženim smehljajem poziral pred polno polico nemških časopisov z zloveščim naslovom “Wir sind peinlich” (‘peinlich’ naj bi bil seveda Benedikt XVI.). Za nameček se je z narejeno zaskrbljenostjo spraševal, kaj neki je z našim papežem, na katerega se je v tistih dneh spravila še Angela Merkel. Seveda ne ona ne televizijski kapucin ne ves zbor kritikov niso šteli za potrebno poizvedeti, kaj in zakaj je rimski škof naredil, ko je odvezal izobčenja štiri nedopustno posvečene škofe tradicionalistične Pijeve bratovščine.

Je pa med takratnimi kritikami Benedikta in sedanjimi kritikami Frančiška pomembna razlika, priznam. A bistvo ni v njihovi intenzivnosti. Verjetno do Benedikta nihče ni občutil tako toplih čustev, kot jih iz zgoraj navedenih razlogov milijoni občutijo do Frančiška. Dolgočasni nemški papež je bil za večino od sveta odtujen profesorček, in če pljuvaš po takem, kaj delaš posebnega? Ali niso tega počeli skoraj vsi? Če pa si drzneš na skrivaj ali zgolj s kakšno bežno opazko podvomiti o kakšni potezi ali kakšnem stavku papeža, ki “ga imajo vsi radi” in ki ga je celo revija Time izbrala za osebnost leta, je to že samo po sebi na meji hudega škandala. Da ne govorimo o hujših ekscesih, kakršne si privošči denimo razvpiti kardinal Burke.

Mobilizacija lunatikov 

In tukaj sem pri drugi pripombi. Dvomljivec o Frančiškovih potezah je, kot smo videli, že sam po sebi čudak. Očitno pa nič ne škodi, če ga prikažemo še malenkost bolj čudnega, kot je v resnici. Morda je imel ta učinek v mislih Branko Cestnik, ko je vsemu hudemu, kar je letos doživel Frančišek, dodal še nezaslišani desant nanj anonimnih štajerskih protipapežnikov, kot jih je posrečeno poimenoval.

Cestnik kot najbolj razgledani slovenski teolog seveda ve, da je tovrstno “protipapežništvo” ali bolj učeno sedevakantizem trdovraten pojav, ki se ni začel s Frančiškom ali zaradi njega, marveč je nekaj resničnih lunatikov prepričanih, da je Petrov sedež v resnici prazen vse od smrti Pija XII. leta 1958. Pripadajoča apokaliptična krama ima še veliko daljšo brado. Ker pa gre hkrati za tako zelo “pomemben” in “nevaren” pojav, da tega ne ve skoraj nihče od bralcev, je mobilizacija istih lunatikov zelo koristna, če bi radi pokazali, kako zelo stiskan je sedanji papež. Obenem kajpak tovrstni pristop še dodatno osmeši vsakogar, ki bi imel kaj pripomniti na njegov račun.

Privid Ata Smrka 

Moja tretja pripomba zadeva morda najbolj zapleteni vidik prikazovanja Frančiškove stiske in reve. Jasno je, da se bodo najširše množice zgrnile za tistim, v katerem bodo videle osamljenega, skoraj donkihotovskega, in nemočnega borca zoper brezdušni sistem in mogočne zle sile. Že omenjeni Andrea Tornielli se izkaže kot eden značilnih predstavnikov te preproste črno-bele sheme. V njej nastopa Frančišek kot neke vrste Ata Smrk, medtem ko dobijo vsi njegovi kritiki vlogo kolektivnih Gargamela in Azraela.

Tako prikazovanje je romantično in se z njim ni težko poistovetiti. Žal je obenem hecno. Prvič ima papež znotraj Cerkve izredno močan položaj. Če bi uporabljali posvetno govorico, bi mu lahko rekli absolutni monarh. Za razliko od drugih monarhov je njegov vpliv na dogajanje v Cerkvi v dvajsetem stoletju celo narasel. Kot opozarja nemški cerkveni zgodovinar Hubert Wolf, je še pred dobrimi stotimi leti za “normo” veljala izvolitev škofov v stolnih kapitljih. Danes le škofov peščice svetovnih škofij papež ne imenuje vsaj na papirju povsem svobodno.

Ravno tako celo v zelo centraliziranih časih Janeza Pavla II. Cerkev verjetno ni bila tako rimocentrična, kot je danes. Vsi bi se radi obešali na papeževo priljubljenost. Temu seveda botruje tudi Frančiškovo stalno presenečanje, saj pastirji krajevnih cerkva ne morejo nehati kar naprej strahoma pogledovati proti “mestu slave”, ne da bi izgubili stik z najnovejšimi trendi. Nekoč sem že izrazil željo, da bi se imel možnost spremeniti v muho in se znajti v razpravni dvorani, recimo, pripravljalnega zasedanja škofovske sinode o družini v trenutku, ko je postalo navzočim jasno, da je zdaj zavel “nov veter”. Potenje dovčerajšnjih benediktovcev in pobornikov Cerkve kot moralne policije, ki so se v tistem trenutku želeli izkazati za pristne sopotnike “revolucije”, je moralo biti nepozabno. Upam, da bodo o tem kdaj posneli film.

A če bi lahko morda rekli, da je bil položaj Benedikta XVI. kljub njegovi močni papirnati vlogi razmeroma šibak, to za Frančiška ne velja. Ob vojski iskrenih občudovalcev, ki so mu hvaležni, ker jih je rešil zadušljivosti, za katero so mislili, da ne bo nikoli mimo, ima, kot je jasno razvidno, na voljo mogočen medijski stroj, ki skrbi za učinkovito inscenacijo njegovega pontifikata. Benedikt ni imel nič od tega. Prav zaradi tega je vsaj problematično trditi, da je razmeroma skromna manjšina nezadovoljnežev s Frančiškom tista, ki ima v resnici v rokah škarje in platno, papež pa da je v primerjavi z njo tako rekoč gol in bos.

Droben preizkus 

Za konec tega že zelo dolgega prispevka bi se rad ustavil še ob eni izpeljavi omenjene črno-bele slike. Papež kot arhetipski Ata Smrk je v njej seveda vedno na strani malih proti velikim, šibkih proti močnim. A že bežen pogled na nekatere njegove poteze na mednarodnem parketu nam kaže, da to skupaj s trditvami o papežu kot trnu v peti svetovnega gospodarskega sistema morda drži, če sprejmemo mantro, da so vir vsega zla na našem planetu izključno “edini svetovni hegemon” ZDA in njihovi dejanski gospodarji z Wall Streeta. Že tu se sicer pojavijo določeni dvomi, ker bi se bilo verjetno zanimivo vprašati o vlogi Wall Streeta tudi pri vzdrževanju medijskega stroja, ki tako zvesto servisira papeževo “revolucijo”. Vsekakor pa je malo verjetno, da so ta medijski stroj vzpostavili in imajo od njega v prvi vrsti korist ubogi. Ampak če odženemo te misli, ki so, priznam, rahlo zlobne, ostane pogled na Frančiškov odnos do nekaterih drugih velesil, ki ravno tako kot ZDA težko padejo v koš malih in zatiranih, kalen.

Naj ponovim tisto, kar sem velikokrat izrekel in zapisal. Ko je podpisoval sporazum s patriarhom Kirilom v Havani, je papež bolj ali manj izrecno povozil pomisleke ukrajinskih grkokatoliških škofov in vernikov, ki so vendarle del njemu zaupane črede. Samo tisti, ki razen Russia Today ne gleda nobenega drugega kanala, bi lahko trdil, da se je v tem primeru postavil na stran šibkejšega proti močnejšemu. Izplen njegovega dejanja bo verjetno res kaka lepa fotografija v prihodnji izdaji Kronike krščanstva, kaj več pa ne. Zdi se, da enak pristop zaznamuje njegovo politiko do Kitajske. Tudi ko je dalajlama ob zadnji jubilejni molitvi za mir v Assisiju blestel s svojo odsotnostjo, bržkone nismo imeli opraviti s čistim izrazom uresničevanja odločitve za uboge in male.

Naj dodam, da od nikogar, niti od papeža, seveda ne pričakujem, da se bo šel kamikaze in rinil z glavo skozi zid. Vendar me zelo moti, če mi skušajo odločitve, porojene iz hladnokrvne politične preračunljivosti, prodati kot sad iskrene naivnosti in spontanosti. Uh, dolgo sem žvečil tole krastačo, ampak zdaj je vsaj zunaj.