Združenje za slovensko besedo, katerega predsednik je zgodovinar Stane Granda, je v prostorih Muzeja slovenske osamosvojitve organiziralo pogovor z dr. Bernardom Nežmahom o svobodi govora in tiska v Sloveniji nekoč in danes.
Zgodovina časnikarstva na Slovenskem
Dr. Nežmah je na prošnjo Grande najprej kratko obnovil zgodovino časopisja na Slovenskem, s katero se je tudi profesionalno ukvarjal.
Po Bleiweisovih Kmetijskih in rokodelskih novicah se v 2. pol. 19. stoletja na Slovenskem vzpostavi resen medijski prostor z nastankom dveh dnevnih časopisov Slovenec in Slovenski narod, med katerima kmalu nastane plodovit antagonizem in se oblikuje tudi kavarniška kultura primerjanja obeh.
Po nemški invaziji nastopi vojaška cenzura, s katero se tudi konča profil pravega žurnalista oz. časnikarja. Med vojno sta sicer v Ljubljani poleg štirih uradnih izhajala tudi dva ilegalna časopisa Ljudska pravica in Slovenski poročevalec, s združitvijo katerih je kasneje nastalo tudi Delo.
Po osvoboditvi in komunistični revoluciji se spremeni pojmovanje novinarja v družbeno-političnega delavca, ki zgolj posreduje in povzema pomembne odločitve oblasti ali glavne dogodke.
Več na Domovina.je: (Ne)pluralnost medijskega prostora; Današnji medijski odmev dogodkov