P. Sušnik za Družino: Začetek konca vojne?

2

S predsednikom Nove Slovenske zaveze (p)o slovesnosti v Grahovem

Dostojanstveno spominjanje domobranskih in civilnih žrtev partizanskega napada novembra 1943 je temeljni namen, ki ga je pri postavitvi spomenika v Grahovem imela Nova Slovenska zaveza. O odkritju spominskih plošč in odprtju okoliškega parka poročamo na 27. strani, na tem mestu pa v pogovoru s PETROM SUŠNIKOM, predsednikom Nove Slovenske zaveze (NSZ), dogodek umeščamo v širši družbeni okvir.

Ali ste pričakovali, da bo postavitev spomenika pobitim v Grahovem sprožila tako buren odziv in ostra nasprotovanja?

Pričakovali smo odziv, tudi nasprotovanje, ker vemo, da je bil cerkniško-notranjski del Slovenije v vojnem času zelo prizadet, v povojnih letih pa zelo »očiščen«. Vnaprej je bilo jasno, da je to okolje, ki ni naklonjeno pobudam za drugačen, stvaren pogled na preteklost. Čisto drugače je denimo v Rovtah, Šentjoštu, kjer je bil vedno živ spomin na resnično dogajanje med vojno in po njej. Pa vendar: tak odpor, kot smo mu bili zaradi Grahovega dejansko priče, in silovitost napada ne le lokalne borčevske organizacije, temveč nacionalnega vodstva borcev, le ni bil povsem pričakovan.

Ali vas je bilo kdaj strah, da bodo nasprotovanja prešla mejo sicer ostre, a še vedno demokratične razprave in zdrknila v polje provokacij, morda celo nasilja?

Odkrito povedano: da. Gre za močna čustva in lokalne veljake, ki koketirajo tudi z nekaterimi ekstremističnimi skupinami, ki niso povsem obvladljive in iščejo svojih pet minut slave. Na to so nas opozorili tudi na policiji. Mi smo spomenik sicer zavarovali in upali, da njegovi nasprotniki le ne bodo šli tako daleč, kot so nakazovale nekatere izjave. V tem pogledu so bili hvalevredni pogovori, ki jih je sklical predsednik države. Z državnega vrha so bile tako jasno dane usmeritve, da ni mogoče biti strpen do kakršnih koli izpadov nasilja ali drugih provokacij, ki bi lahko pripeljale do nepredvidljivih dejanj razgretih glav.

Ljudska modrost pravi, da je v vsaki stvari nekaj dobrega. Ali ni v grahovski zgodbi dobro že to, da so NSZ po skoraj četrt stoletja od predsednika republike navzdol sprejeli kot pristojno sogovornico v razpravi o narodni spravi?

Po 24 letih je NSZ kot ustanova uradno dobila vabilo na pogovor k predsedniku države. To je nedvomno dogodek, ki presega najmanj verjetno misel ob postavitvi grahovskega spomenika. Končno smo za isto mizo sedeli in se pogovarjali najvišji predstavnik države, zveza borcev, ki doslej na nas ni neposredno naslavljala nikakršne zahteve, vprašanja ali pobude, in NSZ kot legitimna in legalna investitorka spomenika ter hkrati predstavnica druge, najprej fizično skoraj v celoti uničene, pozneje pa skrajno marginalizirane strani v državljanski vojni. Obstaja kanček upanja, da bi se ti pogovori tudi nadaljevali.

Ali imate kakšno konkretno predstavo kako?

Ta čas je vse skupaj le v grobih obrisih. Ne vidim možnosti, da bi obe strani zdaj hiteli druga drugi v objem, kot bi nekateri radi doživeli. Slovenci od sprave pričakujemo, da bo to nekakšno enkratno dejanje, ki bo kot katarzična eksplozija prekrilo vse gorje iz preteklosti … Gre torej bolj za tipanje, kaj je mogoče storiti. Predsednik države je izrazil pripravljenost, da bo gostitelj takih srečanj, ne da bi sam pri njih zavzemal stališča. Naš pogled je tak: predvsem velja začeti z ene in druge strani z dejstvi osvetljevati zgodovinsko resnico, da vidimo, kaj je tisto, kar vemo, da je res, kaj je tisto, kar mislimo, da je res, katera pričevanja so verodostojna in katera ne povsem … Te dokaze bi drug drugemu preverjali in skozi tak proces vzpostavljali vzajemno zaupanje. Potem bomo lahko tudi pravno, moralno in etično zavzemali stališče do posamičnih dogodkov. Naš interes je, da v táko preverjanje zaobjamemo celotno obdobje od leta 1941 do konca režima; da se torej dotaknemo ne le vojne in neposredne povojne zgodovine, temveč tudi poznejših dogodkov, kot so bili politični procesi. Vprašanje pa je, kdaj bi lahko bil tak proces končan. Morda lahko traja tudi celo generacijo, kar pa nam ne bi smelo vzeti volje.

Ali se v tem procesu bojite resnice?

Ne, nasprotno! Resnica lahko samo osvobodi. Globoko v sebi vsak ve, da so bili časi vojne in revolucije nepredvidljivi, da ni bilo popolnega nadzora ne ene ne druge strani nad slehernim vojakom, ki je imel v razgretih časih možnost narediti hude stvari. Ne smemo pa pričakovati, da bo ugotavljanje in morebitno priznanje resnice potegnilo za sabo tudi takojšnje pravne učinke. V procesu pomirjanja bo potrebno počasi graditi splošno sprejeto razumevanje, da je nekaj bilo zločin, da se je teh zločinov, posamičnih in množičnih, treba sramovati in jih obžalovati. Možnost pravnega procesa naj bo predvsem zato, ker brez grožnje kazni ni motivacije za iskreno priznanje in kesanje. Trenutno smo še vedno v fazi zanikanja. Vse, kar je naredila ena stran, je »zveličavno«, vse, kar je naredila nasprotna stran, je zločin. To se je pokazalo tudi ob spomeniku v Grahovem.

Kaj o normalnosti ali nenormalnosti razmer pove dejstvo, da je celo nekdanji varuh človekovih pravic kot sopodpisnik skrajno levičarske izjave postavitev spomenika opredelil kot eno izmed dejanj v procesu »rehabilitacije fašizma«?

Takšno je stanje duha pri nas. Precejšnjemu delu slovenskega prebivalstva je privzgojen občutek za cenzuro realnosti, ki se mu očitno ne morejo izogniti niti ljudje, kot je gospod Hanžek, po katerem sprašujete. Iz njih izbruhne tisto, kar so vsa povojna leta poslušali, se učili in to interpretacijo zvesto ohranjali. Tradicija in pridobitve revolucije so bile in očitno še vedno so nekaj, kar je »vgrajeno« v podzavest. Tako v svoji ideološki matematiki zlahka pridejo do sklepa: če domobranska stran, ki je vedno veljala za »izdajalsko«, postavi spomenik, potem je to lahko, kot je ena in ena dva, le spomenik nacizmu oziroma fašizmu. Če bi se gospod Hanžek poglobil v stvari, ki so seveda bistveno bolj zapletene, kot jih je mogoče obdelati v kakšni »dobri stari« šolski ali zgodovinski knjigi, bi se verjetno sramoval svoje izjave in vsaj kot intelektualec ne bi dal take ocene od sebe. Po svoje pa je njegov odziv pričakovan: ravnal je kot politik, ki na levi strani, kjer se bori za volilne glasove, razplamteva čustva. Seveda pa to ni nikakršen prispevek k resnici in normalnosti, temveč ravno nasprotno.

NSZ si že skoraj četrt stoletja prizadeva za spremembo stanja duha v družbi. A teh sprememb je bilo bore malo. Kaj so zdaj, tudi v luči dogajanja v Grahovem, prednostne naloge NSZ?

Najprej poskrbeti za to, da se viri, ki jih ima NZS, ohranijo in zaščitijo. V tej smeri je šla tudi naša intervencija ob spremenjeni arhivski zakonodaji. Za slovenski narod je zdravilno, če je na razpolago čim več podatkov. Veliko delo, ki ga je opravila revija Zaveza pri zbiranju pričevanj in drugega gradiva, ne more in ne sme iti v pozabo. Druga prednostna naloga, ki sva se je že dotaknila, je sodelovanje v procesu iskanja zgodovinske resnice in pravnega preverjanja teh odkritij – če bo seveda ta proces res zastavljen in izpeljan tako, kot se spodobi. Še vedno pa ostaja sprememba stanja duha. Ta stvar je bistveno bolj kočljiva, ker je stanje duha odvisno predvsem od tega, kako bomo kot narod ocenili komunizem. Še vedno nismo prišli do enotnega mnenja o tem, ali je bil socializem za Slovenijo slaba ali dobra stvar. Če vprašate splošno javnost, ne morete dobiti enoznačnega odgovora. Smo razdeljeni nekako na polovici. Stanje duha v Sloveniji nas ta čas deli predvsem po odnosu do tega, ali je bila komunistična revolucija sprejemljiva ali ne. Ko bomo stvarno odgovorili na to vprašanje, se bodo druge stvari razmeroma preprosto začele postavljati po redu, kot jim pripada.

Več lahko preberete v Družini.


2 KOMENTARJI

  1. To je konkreten, ustvarjalen prispevek k slovenski spravi.

    Občudujemo lahko gospoda Sušnika s kakšno intelektualno in življenjsko modrostjo, resnicoljubnostjo, pravičnostjo, in strpnostjo in medsebojnim spoštovanjem osebnega dostojanstva, govori o spravnih dejanjih.

    Takšen pristop potrebuje slovenska sprava!

    S hvaležnostjo in občudovanjem!

Comments are closed.