V svojem pismu (»Dajte Krkoviču pošteno sojenje«, Dnevnik, 1. 4. 2016) Matevž Krivic zelo dobro navaja: »Naj se izpelje postopek, kot se v pravni državi spodobi (brez političnih pritiskov) – samo tako bo lahko pravici zadoščeno. Tisti, ki jo pričakujejo prizadeti svojci žrtev, in tisti, ki jo pričakujejo obtoženi.«
Ker nam predhodno utemelji, da uboj sovražnika, ki nima sredstev za obrambo, še ni zastaralo, je toliko bolj potrebno opozoriti, da bi Matevž Krivic z enako utemeljitvijo lahko napisal željo (morda pa celo sodeloval v postopku priprave procesa?), da se zadosti pričakovani pravici vsem sorodnikom žrtev komunistične revolucije v obdobju 1941 – 1945 ter predvsem pravici žrtev iz obdobja po 9. maju 1945, ki zdaj ležijo v neznanih grobiščih po Sloveniji.
Bili so označeni kot sovražniki, niso imeli sredstev za obrambo in bili so brez kančka dvoma umorjeni na »zahrbten in grozovit način«. Čudi me, da Matevž Krivic v zadnjih 25 letih niti enkrat ni opozoril, da je največja slovenska krivica prav pravosodni molk ter ohranitev državnih časti in privilegijev storilcev, poveljujočim in prikrivajočim množičnega umora iz leta 1945.
Ob tem, ko bomo v imenu ljudstva slišali sodbo Krkoviču in drugim za izvedbo uspešne vojaške akcije v obrambo samostojnosti, bi si želeli slišati tudi sodbo v imenu ljudstva za umor z žico zvezanih in z lopato pobitih žrtev iz ene izmed mnogih slovenskih brezen.
Več lahko preberete na demokracija.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
