Skoraj dve leti bo od zadnje večje corporate governance poteze nadzornikov, ki sem jo pohvalila. Takrat se je nadzorni svet Petrola pod vodstvom šefa Soda Tomaža Kuntariča hitro in jasno odzval na naše razkritje, da je tedanji šef Aleksander Svetelšek s posvečenimi odvetniki sklepal prijateljske posle. Le nekaj dni po razkritju, da je Petrol od odvetnika Dušana Korošca kupil terjatve do propadajočega gradbinca SCT, je Svetelšek moral oditi. Že takrat sem zapisala, da bi bila veliko bolj srečna, če bi Svetelška razrešili – pustili so mu, da odstopi.
Več kot leto dni je že minilo od seje nadzornega sveta NLB, kjer je takratni nadzornik Miran Pleterski opozoril, da želi »nekdo ugrabiti banko«. Razen tega, da je Pleterski odstopil, se v banki ni nič kaj veliko spremenilo. Še več, vsi se izogibajo odgovornosti povedati, ali je Janko Medja, ki – po Korn Ferryju, kjer je osnova pogodbe za izplačilo svetovanja temeljila na imaginarni plači članov uprave, ne na dejanskih – sklepa vedno nove svetovalne pogodbe, primeren za šefa največje slovenske banke.
Nobenega napredka ni pri kadrovanju – ne le da se na najvišje položaje največjih državnih družb imenujejo ljudje brez potrebnih znanj, še politiki prostodušno, prek medijev, nadzornikom govorijo, kaj lahko delajo in česa ne. Ker so iz njihove kvote, a ne, Karl Erjavec? Sicer pa so vseh polna usta »strokovnosti« in »neodvisnosti«.
Nič se ne zgodi, ko razkrijemo, da je neodločnost šefa druge največje banke NKBM Aleša Hauca, ki se deset mesecev ni mogel odločiti o ponudbi za nakup Armala, Maribor stala 300 delovnih mest. Ali ko si brezsramno izplačuje sejnine za nadzorovanje bančne hčere. In ko ti predstavniki države rečejo, da je »edino, za kar se je Haucu uspelo odločiti, postavitev 70 tisoč evrov vredne kadilnice«, se vprašaš, kdo je tu zdaj nor.
Iz zgodb o podmizni menedžerski tajkunizaciji, iz nasedlih naložbenih projektov, metanja denarja lastnikov skozi okno… vseh anomalij, ki smo jih v Sloveniji med tranzicijo toliko razvili, da bi o njih moral odločati že odbor za Nobelovo nagrado, se nismo naučili prav ničesar. Da se razumemo – mislim na pozitivne nauke, take, ki bi lastnikom, tudi davkoplačevalcem, prinesli dodano vrednost in več denarja. Se pa, nasprotno, kako molsti premoženje, prenaša iz (politične) opcije v drugo – saj morajo vendar vse dobiti priložnost »delati bolje« od prejšnjih. Ha!
Zaresovski del levice, za katerega je slutiti, da stoji tudi za ustanavljanjem novih političnih strank, je pred dvema tednoma že začel kampanjo proti privatizaciji. Nova mantra, ki jo je opisal tudi odgovorni urednik Mladine Grega Repovž, je, grobo poenostavljam, ti grdi neoliberalci želijo privatizacijo le zato, da bi sami zaslužili z njo.
Več: Finance
