Dva tedna je še do (že podaljšanega) roka, ko mora predsednica vlade predstaviti ukrepe, s katerimi naj bi državo potegnila iz blata: tretjina ukrepov naj bi bila na prihodkovni strani proračuna, dve na odhodkovni, je premierka obljubila 7. maja. Ampak – dva tedna pred rokom za objavo ukrepov ministrska ekipa s poslanci koalicije ni opravila niti enega sestanka o zmanjšanju državne porabe. Politična sestankovanja se nadaljujejo (šele) danes – vrhunec političnega pričkanja (ne kooperativnosti!) pa naj bi dosegli v petek na izredni seji državnega zbora. Videti je, kot da bi vlada že vrgla puško v koruzo.
Je to v državi, ki se največ ukvarja s tem, da ja ne bi kaj spremenila, pametno? Kakšne ukrepe lahko ob takšnem usklajevanju sploh pričakujemo? Tu so špekulacije, ki zadnje dni krožijo med dobro obveščenimi.
1. Lahko računamo na politično modrost (koalicijskih) strank, da bodo uvidele, da gre zdaj res zares? Ob tem, ko poslušamo grožnje o izstopih iz koalicije (Desus, SD) za skoraj vsak predlog? Ob tem, ko stranke (SD) umikajo soglasja za že usklajene predloge (denimo za davčni sveženj)? Če soglasja ne bo, nam spet grozijo predčasne volitve. Z njimi Bruselj zagotovo ne bi bil zadovoljen, saj bi reševanje naših težav spet odložile. Časa pa nimamo več, čeprav ga še vedno potrebujemo.
2. Bi ukrepi, ki bi zadovoljili koalicijske stranke, ki se nagibajo k statusu quo, zadovoljili tudi Bruselj?
3. Koliko dodatne politične negotovosti lahko (še) vnese Zoran Janković, ki še vedno razmišlja, da bi kandidiral za šefa Pozitivne Slovenije, zdaj največje koalicijske stranke? Se mu bo Alenka Bratušek zmogla postaviti po robu in napovedati svojo kandidaturo? Ji bo stranka sledila?
4. Lahko – enkrat za spremembo – računamo tudi na politično zrelost sindikalistov, ki so največja cokla sprememb s svojimi nenehnimi grožnjami o protestih?
5. Koliko časa nam bo Evropa še dajala (diplomatsko) podporo? Čas? Le do prihodnje nedelje, ko bodo znani izidi nemških volitev?
Dejstvo je, da mora vsaka država sama zaprositi za pomoč, če ne zmore popraviti svojih težav. A obstajajo tudi poti, da tisto, ki meni, da ne potrebuje ne denarja ne tuje pameti, da sama zmore, pa ne naredi ničesar, mednarodna skupnost »prisili« v to, da izdavi: »Na pomoč.«
V Sloveniji je le nekaj družb, ki so neodvisne od domačega bančnega financiranja. Kako hitro bi se – če bi ECB zaprla pipico financiranja slovenskih bank in bi te bile prisiljene začeti vračati denar v Evropsko centralno banko – zrušilo pol gospodarstva, lahko ugibamo. Dolgo ne bi zdržali, največji pesimisti (realisti?) govorijo o dnevih in tednih.
