»Sloveniji grozi diktat obrestnih mer,« se je pridušal premier. Ja, res ni fer, da je treba najeta posojila plačati.
Slovenija si bo v prihodnjem letu izposodila 1,35 milijarde evrov, je včeraj napovedal finančni minister Dušan Mramor, s tem denarjem pa bo financiral proračun. Hkrati je v eter poslal še svojo novoletno željo: »Če bo šlo vse po sreči, bank ne bodo več reševali davkoplačevalci.« Luštno. Ampak pri slovenskih politikih staviti na srečo je še slabše, kot če bi stavili na le rast BDP – ja, to se gremo, v bistvu -, ki ga itak poganjajo izvozniki in rast torej ni odvisna le od njihove prodajne spretnosti, temveč od globalnega makroekonomskega okolja. Ki še zdaleč ni trdno.
Zakaj je tovrstno politično hazardiranje ne le tvegano, temveč celo škodljivo?
1. Ker gre le za izgovore: izgovore, zakaj v Sloveniji ni nikoli treba nobenega področja urediti tako, kot bi se moralo. Da bi bilo enostavno, učinkovito in prijazno do žepov tistih, ki moramo vse to plačevati. Nedavno, denimo, je vlada v obravnavo poslala novelo zakona o bankah. Ta ima 415 členov. Regulirano je skoraj, oprostite za profanost, kdaj gre lahko bančnik na vece. A kljub vsej tej regulaciji smo v banke morali dati več kot pet milijard evrov. In ni izključeno, da bomo še več. Več kot verjetno je, da bomo. Zakaj? Ker se posojilni portfelji v bankah še slabšajo. Vmes bodo politiki, seveda, pomešali jabolka, hruške in slive, in namesto da bi banke prodali, vpili, da gre za sistemske naložbe.
In, ko se bo, morda, kdo ozrl v bližnjo soseščino, recimo v Italijo, kjer bi lahko videl, kako banke same skrbijo za to, da izločajo najšibkejše člene v kreditnih verigah, se bodo našli »varuhi informacij« in vpili, da so taki podatki preveč osebni.
2. Ker je to najlaže: ko se nič ne spremeni – in škodo brez resnih protestov pokrijejo davkoplačevalci in tistih nekaj uspešnih podjetij, kolikor jih še ni zbežalo – niso krivi politiki, temveč »okolje«. Če pa nam stava po kakem čudežu uspe, pa to itak pomeni, da ni treba ničesar spremeniti, kajne?
Neskončno laže je flikati proračun. Ne iti v spor. Bog ne daj s sindikalisti. Ali »starostami«. Predvsem ekonomskimi. Ki jih tudi po skoraj četrtletju samostojnosti, po vseh tajkunskih zgodbah – pri nekaterih so ti celo sodelovali – po desetih milijardah slabih posojil, ni sram, da nasprotujejo privatizaciji.
Več lahko preberete v Financah.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
