P. Sovdat, Finance: Nedotakljivih ni!

V poslu je malo prijateljev, so le interesi, koristi in usluge. Ko teh ni več, »prijatelji« odidejo. Taka lekcija se obeta še enemu iz vrste nekoč uglednih elitnežev, menedžerjev, najbogatejših. Tomaž Lovše je še en padli tajkun. Svoj – zdaj propadli – finančni imperij sicer ni prevzel od države, naredil ga je iz nič. A s pomočjo politike.

Tomaž Lovše je v začetku 90. let prejšnjega stoletja s študija v ZDA domov prišel kot »čudežni deček«. Čeprav v praksi, denimo pri sanaciji Peka, ni bilo videti nobenega čudeža, temveč je za Lovšetom ostalo več nerazjasnjenih okoliščin, je njegova kariera le še cvetela, njegov vpliv se je povečeval. Izhajal je iz povezav, ki si jih je ustvaril predvsem v tujini, med drugim z enim od najpomembnejših investicijskih bančnikov Alexom Dibeliusom iz Gold­man Sachsa. Poleg tega je Lovše vztrajen človek. Kar si zamisli, doseže. Tudi z razkošnimi zabavami, ki jih je pred leti prirejal za slovenske izbrance.

Prav nagnjenost k luksuzu, vplivu in moči je pokopala tudi Tomaža Lovšeta. Če hočete, pohlep. Očitno je preveč dobesedno jemal reklamni slogan Dinersa: Vse, kar si želim. Bilance kažejo, da si je Lovše začel preveč želeti lani in ob tem izčrpaval družbo, ki jo je sam ustvaril. A »nastradala« ni le družba, temveč predvsem njeni upniki, trgovci. Če lastnik licence Discover Financial Services ne bi poslušal slovenskih bančnikov in se ponudil, da poplača večino dolga do trgovcev, bi Lovšetu uspelo, kar ni Binetu Kordežu: Merkur bi terjatve do Dinersa najverjetneje dokončno pokopale.

Z Binetom Kordežem, nekdaj tudi vplivnim makroekonomistom med politiki, Lovšeta odslej druži očitek kaznivih dejanj protipravnega pridobivanja premoženja in zlorabe pooblastil. Skupno imata tudi višino (domnevne) škode, zaradi katere Kordež že sedi, Lovšeta pa preganjajo kriminalisti, dobrih devet milijonov evrov. Dejanske je še več, pri obeh. Oba sta družbi izčrpavala (predvsem) v zadnjem letu pred njunim padcem.

Pohvalno je, da kriminalisti pri Lovšetu niso čakali tako dolgo kot pri drugih menedžerjih, ki so že bili (ali pa še bodo) obsojeni. Še bolje, seveda, bi bilo, če bi ukrepali, ko smo o izčrpavanju pisali mediji. Škoda bi bila precej manjša. A glavno je, da se seznam nedotakljivih krajša. Da ni nedotakljivih. A da bo ta teorija dokončno zdržala, moramo počakati, da se za rešetke preseli še nekaj politikov in menedžerjev. Prav zanima me, kaj se bo izcimilo iz neuradnih informacij, da se proti ljubljanskemu županu Jankoviću piše obtožnica. Doslej mu namreč politične moči niso omajali ne razkritja v medijih o njegovih poslih, ne poročilo protikorupcijske komisije, ne hišne preiskave.

Šele ko bo roka pravice dosegla vse te, bomo lahko govorili o Sloveniji kot pravni državi. Davkoplačevalci, ki že zdaj saniramo luknje, ki so jih ustvarili že obsojeni kriminalci in tisti, ki se na svobodi še sprenevedajo, bomo sicer od tega imeli le še dodatne stroške, natančneje, okoli sto evrov na dan.

Več: Finance