Zanikanje je res čudovit obrambni mehanizem.
»Meni pomagajo kamilice, večkrat se mi na slovenski sceni obrača želodec,« se je glasil odgovor enega izmed vodilnih v NLB, ko sem v petek spraševala, ali držijo informacije, da sta NLB in NKBM padli na testih stresa. »A smo b’li na kakih testih?!« Ja, bili. In padli. Spet.
Poglejmo številke za NLB. Še preden je država v NLB lani vrgla 1,55 milijarde evrov, ji je leta 2011 dala 243 milijonov, junija lani še 381 milijonov evrov. K temu dodajmo še poroštva, za katera smo davkoplačevalci že jamčili ob prenosu slabih posojil NLB na DUTB, 623 milijonov evrov.
Ja, res, grejtskses, da nismo ploskali, ko se je včeraj izkazalo, da je v NLB »le« še za 34 milijonov evrov luknje. »Ti in tvoji ves čas črnite vse, kar naredimo, in tudi danes namesto pozitivnega sporočila neto plačnikom davkov (termin davkoplačevalci je z vaše strani zlorabljena floskula, ker je večina naroda subvencionirana s strani sposobnih in delovnih, ki ustvarjajo vrednost), da jim ne bo treba dodatno plačevati kapitala, vi spet s pompoznimi naslovi, da smo padli na testu,« me je zjutraj pričakalo sporočilo taistega bančnika, ki je prejel zgornje milijarde. In dodal: »Ste gnojni tur tega naroda. Škodljivci brez primere!«
Dragi bančnik: nisem jaz dajala posojil. Nasprotno – opozarjala sem na to, da jih dajete preveč in brez realnih osnov, še pravočasno. Pred leti sta, denimo, name rohnela Igor Bavčar in Zdenko Pavček. Prvi je leta 2005 govoril, kako nimam pojma, ko sem ga vprašala, ali se mu ne zdi njegova strategija o večji zadolženosti holdinga res prava strategija. Drugi, da smo Finance potopile Viator & Vektor.
Po mojem mnenju bi to utegnil biti nov šolski primer kognitivne disonance – teh pri nas sicer ne manjka ne v gospodarstvu ne v politiki. Naj razložim. Bolje je, da nas vodijo le lažnivci kot zblojenci, je poleti 2012 ugotovil Martin Sandbu, eden izmed glavnih ekonomskih komentatorjev Financial Timesa (FT). Sandbu je svoj zapis utemeljil s teorijo kognitivne disonance, ki jo je razvil psiholog Leon Festinger: to je psihološki pojav, ki ponazarja stanje med tistim, kar si človek želi oziroma misli, da bi moral početi, in med tistim, kar dejansko počne. Nelagodje ob tem poskuša kompenzirati z iskanjem izgovorov in razlogov, ki so v prid njegovi navadi. Poenostavljeno: zblojenci sami sebe in druge prepričajo, da imajo prav, ne glede na to, da v resnici lažejo kot pes teče. Lažnivci pa se svojih laži zavedajo.
Na prvi pogled bi zdajšnji upravi NLB težko očitali, da je »kriva« za luknjo. Pa v bistvu lahko. Če izvzamemo dva (in enega odhajajočega) tujca v upravi NLB, ki sta se tam znašla bolj kot ne po naključju (in ob nerealnih provizijah headhunterski agenciji Korn Ferry), upravo NLB vodita Janko Medja in Blaž Brodnjak. Prvi je bil prej zaposlen v slovenskem Unicreditu, drugi (med drugim) v slovenski Bawag banki. Obe banki sta v času bančne histerije lepo sodelovali pri podeljevanju danes slabih posojil – Bawag je, denimo, pri zadnjih vzdihljajih Istrabenza koprskemu holdingu dala bianco menice.
Na prvi pogled me to niti ne bi brigalo, saj nisem z odpisi, ki so jih naredili v teh dveh bankah, imela prav nobenih stroškov. A ne pozabimo, da so slovenske državne banke dajale posojila na »dobro ime« tudi zato, ker je politika želela, da ohranijo tržne deleže, ki so jih napadale tuje banke.
Več lahko preberete v Financah.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
