P. Selič, Delo: Dan potem

7

Nasilje je vedno posledica sovplivanja osebnostnih, odnosnih, socialnih, kulturnih in dejavnikov okolja. Nima enega samega vzroka, vedno pa bolj ali manj razdiralne posledice. Tragični dogodek zato zahteva razmislek bolj kot o posamezniku, storilcu, predvsem o tem, v kakšnem družbenem kontekstu in trenutku seje ta zgodil.

V kakšno okolje se je spremenila naša domovina, na katero smo bili pred leti tako ponosni?

Če že ne moremo izluščiti določenega vzroka, kar bi olajšalo razlage in razumevanje, pa tudi neke vrste samoprevaro posameznika(ov) in družbe (»meni/nam se to ne more zgoditi«), lahko govorimo o dejavnikih tveganja. Verjetnost nasilja povečujejo odsotnost socialnih povezav, nezaposlenost, revščina in šibka ali neobstoječa mreža podpornih služb. Družbeni dejavniki, ki vplivajo na stopnjo nasilja, ustvarjajo takšno družbeno ozračje, da dopušča nasilje. Zmanjšujejo se zavore in zadržanost do nasilja, ustvarjajo in vzdržujejo vrzeli med različnimi družbenimi skupinami ter ustvarjajo napetosti med temi (različnimi) skupinami. V naši družbi so takšni »spodbujevalci« nasilnega vedenja norme, ki podpirajo nasilje kot sprejemljiv način reševanja konfliktov (čemur smo bili priča celo med izvoljenimi predstavniki ljudstva ter potem zamahnili z roko, da uporabljajo »samo« sovražni govor, v nasprotju s parlamenti, v katerih neposredno fizično obračunavajo ali celo streljajo …), stališča do samomora kot individualne pravice do izbire, in ne dejanja nasilja, ki ga je mogoče preprečiti, ozračje nenehnih in neproduktivnih političnih konfliktov, predvsem pa zdravstvena, socialna in šolska politika, ki utrjujejo družbeno neenakost.

(Ne)ustreznosti mreže socialnih služb in politike

V vseh okoljih, povsod po svetu, izstopajo kot tako imenovani splošni dejavniki tveganja, da nekdo postane žrtev ali povzročitelj nasilja – poleg omenjenih norm so ti dejavniki tveganja še revščina, socialna izključenost, zloraba alkohola, zloraba drugih psihoaktivnih substanc ter dostopnost strelnega orožja. Sicer nam bodo predstavniki organov odkrivanja kaznivih dejanj zlahka pojasnili, da črnega trga s strelnim orožjem ni mogoče nadzorovati (kar je siceršnja značilnost črnih trgov, v nasprotnim primeru bi šlo za zakonito gospodarsko dejavnost z ustreznimi odlivi v davčno blagajno) in si na neki način »umili roke«, vseeno pa pogrešamo splošna prizadevanja taistih za ozaveščanje, kako nevarno je strelno orožje. Ali se (mladi) uporabniki računalniških igric, kjer zmaga tisti, ki postreli več nasprotnikov, zares zavedajo dejanskih posledic uporabe strelnega orožja v realnem življenju? Povsem nedopustno in nesprejemljivo je uporabiti tudi kakšno drugačno orodje proti drugi osebi, sebi ali skupini ljudi, vendar sta izvedba (na primer s palico ali nožem) in teža posledic navadno drugačni. Dostopnost strelnega orožja, čeprav na črnem trgu, je odgovornost tistih, ki v naši državi skrbijo za javno varnost kot javno dobro. In strelno orožje je eden nevarnejših od vseh nevarnih dejavnikov tveganja za nasilje!

Če bi si kot skupnost zares iskreno prizadevali, da zmanjšamo nasilje v medosebnih odnosih, bi se morali zavzeto in dosledno boriti proti revščini. Zakaj revščina tako povečuje tveganje za nasilje, ni mogoče povsem preprosto pojasniti. Brez dvoma na to vpliva nizek dohodek in tudi občutki oziroma ozračje brezupa, v katerem ljudje živijo. Za številne, predvsem patriarhalno vzgojene moške, je revščina stresor, izvor frustracij in občutka nezadostnosti ter dokaz, da jim ni uspelo v tistem, kar se od njih pričakuje, saj ne zmorejo ustrezno poskrbeti za družino ali vsaj zase. Revščina je žalostna podoba in soigra socialnih dejavnikov, ki vedno in povsod povečuje verjetnost nasilnega vedenja.

Poleg tega je nasilja več v tako imenovanih tranzicijskih družbah, kar naša še vedno je, in nič ne kaže, da bi se to kaj kmalu spremenilo. Če ljudje ocenijo, da moč prava oziroma pravne države, ki jo marsikdo dojema zgolj kot izraz brez vsebine v političnem obračunavanju, ne deluje, se lahko zatečejo tudi k nasilju in uporabijo fizično silo (ali moč) proti sebi, drugi osebi ali skupini. Ljudje, ki čutijo, da imajo nizek status in malo ali nič družbene moči, poskušajo z nasiljem pridobiti neki minimalni občutek nadzora nad lastnim življenjem in s tem vsaj trenutek osebne moči – sami odločijo, čeprav tako zelo na škodo drugih oziroma samih sebe.

Mediji poročajo, da se zdi, da je pogostnost kaznivih dejanj z elementi nasilja v naši družbi vse večja. Novice o umorih, poskusih umorov, oboroženi ropi, pretepi, brezobzirnost, trpinčenje ljudi in živali so prve novice večernih poročil. Zelo dragocene humanitarne prireditve (na primer za lačne otroke) pa kažejo, kako socialna je naša država v resnici, in vendarle zahtevajo tudi razmislek o (ne)ustreznosti mreže socialnih služb in politike. Pripadniki tako imenovanih elit se radi kažejo na tovrstnih prireditvah. Zanimivo, da še noben komentator ni na primer na nacionalni televiziji povedal, da so povabljenci iz prve vrste za svojo garderobo ali nakit porabili nekaj letnih družinskih proračunov tistih družin, za katere zbirajo po evro ali pet evrov na telefonski klic.

Ena od vrst nasilja – ne nazadnje – je tudi kolektivno: ekonomsko, politično in socialno, ki smo mu kot državljani Republike Slovenije večinoma izpostavljeni. Mislim predvsem na politično (državno in tisto, ki ga izvajajo (večje) interesne skupine (ne nujno iz ozadja)) in ekonomsko nasilje.

Koliko tisoč »navadnih« državljanov trpi zaradi ekonomsko motiviranega delovanja znanih in v preteklosti spoštovanih in nagrajevanih posameznikov?!

Koliko časa so potrebovali pripadniki političnih elit, predvsem tisti, ki radi in pogosto omenjajo varovanje človekovih pravic, da so se odločno odzvali ob življenjskih stiskah in suženjskem životarjenju delavcev iz nekdanje skupne države v nekaterih slovenskih gradbenih podjetjih?

Političnemu in ekonomskemu nasilju smo bili izpostavljeni, ko smo še verjeli, da živimo zgodbo o uspehu. Vendar večine še ni toliko zadelo, da bi ga prepoznali. Kam se je ob tem izgubila deklarirana ničelna toleranca do nasilja? Je bila tudi ta le še ena tranzicijska prevara (nekaterih) – ali samoprevara (nas preostalih)?

Zgodba o uspehu se je za marsikoga hitro in brutalno razblinila – ali se je ob tem šoku morda le prebudila naša zmožnost prepoznavanja tovrstnega nasilja? Namesto da zdaj ugibamo o storilcu dvojnega umora in samomora, bi se morali spopasti z lastno oziroma kolektivno zlorabljenostjo, ko ob slabšanju ekonomskih razmer in razpadu sistemov kot družba drsimo v obup ali celo brezup. V stanju brezupa je posledica posameznikovega ravnanja (zanj) nepomembna, čeprav povzroči poškodbe, smrt psihološko škodo ali prikrajšanost, kar so vse značilne posledice nasilnega vedenja.

Več: Delo


7 KOMENTARJI

  1. Aktualen članek.

    Temeljni vzrok neurejenih razmer, je negativna zavest privilegiranih, da so njihovi privilegiji normalna stvar in družbena nemoč tistih, ki zaradi tega trpijo.

    Če bi se ti privilegiranci držali krščanskih načel ali vsaj svetovnega etosa, bi se problemi rešili sami po sebi.

  2. Slovenija je že dolgo mafijska država. Povejte mi kako lahko mafijo spravimo brez nasilja z oblasti in v zapor.
    Ob tem, da ta mafija podkupuje svoj rezervoar kadrov iz preobilne birokracije. V tej birokraciji veliko ljudi brez dela prejema nekaj tisoč € plače. Sodstvo, policija, vojska, mediji, šolstvo in zdravstvo + številna gospodarska podjetja v lasti države oz. paradržave so tudi večinoma zbirokratizirani, skorumpirani, neučinkoviti, neuspešni in držijo štango tej mafiji.

    Skupaj zajedata državo, družbo in delavca z brutalno velikimi davki. Še ZDA so bolj socialna država kot Slovenija, kajti v ZDA gre 10% BDP za reveže, pri nas pa v roke revežev pride samo 1%.

    Večino denarja, ki ga država Slovenija z davki pobere gre za birokracijo, velik del ( stotine milijonov € na mesec) pa ga mafija dobi. Le 1% tega denarja gre res za lačne reveže, ki si sami ne zmorejo zaslužiti kruha.

  3. Pavel, ti tvoji pogledi so čisto navadni stereotipi. Reveži so socialna kategorija tam, kjer ni socialne pravičnosti. Miloščina potrdi status reveža. Vse vere poznajo miloščino in reveže, nobena pa nič ne naredi, da jih ne bi bilo. Revež ni tisti, ki pride v socialno stisko. Reveži se kot taki rodijo in večinoma tudi ostanejo. V socialni državi praviloma revežev ni, so kvečjemu prostovoljni klošarji. Socialna država ne deli miloščine, ampak pomaga tistim, ki si iz upravičenih razlogov ne morejo sami. ZDA pač niso socialna država, zato imajo več revežev kot na primer Švedska. ZDA so tudi izjemno zadolžena država. Če bi bilo vse isto kot je sedaj, pa bi bile ZDA velike kot Slovenija, bi bile banana republika. Rešuje jih samo velikost. Ni tudi naključje, da se je ravno v ZDA rodilo gibanje 99%.

Comments are closed.