Če predstavljamo vrhunski zgled v smučanju in smučarskih skokih, zakaj ne bi mogli biti na primer tudi v pridobivanju tujega kapitala, vrhunskega znanja, dobrih praks, se sprašuje jezuit Peter Rožič, ki je študiral in predaval v ZDA, danes pa je mentor mnogim študentom v Sloveniji. Poudarja pa, da imajo tudi najboljše balerine za seboj sicer ogromno talenta, a še več dela.
Marsikateri slovenski študent, ki gre v ZDA, postane zelo uspešen. Kaj je tisto, kar, kot se reče, pridnega študenta, naredi res uspešnega, da se znajde tudi v realnem življenju?
Lepe ocene še niso zagotovilo za uspeh v znanosti. Ocene naj le bodo relevantne, a bolj šteje odmevnost in uporabnost raziskovalčevega dela. Mislim, da ni čisto res, da so študentje v ZDA bolj uspešni od študentov v Sloveniji, je pa res, da je možnosti za dober študij v ZDA več. V Ameriki lahko dober študent bolj zacveti.
Tudi v Sloveniji so nekateri oddelki in inštituti preprosto odlični in rodijo odlične znanstvenike. Je pa znanstveno-pedagoški trg manjši in manj tekmovalen. Akademska tekmovalnost med raziskovalnimi ustanovami zvišuje kakovost. Boljše univerze tudi pritegnejo boljše študente in znanstvenike.
V Sloveniji pa je malce drugače – še posebej zaradi zaprtosti nekaterih oddelkov. Če pride dober znanstvenik iz tujine, tudi če je slovenskih korenin, se bodo določeni raziskovalci in pedagogi tukaj počutili ogrožene. V ZDA je obratno: mnogi tamkajšnji Nobelovi nagrajenci s področja znanosti so v ZDA prišli kot tujci in priseljenci.
Kaj je v Silicijevi dolini tako privlačnega, da privablja najboljše znanstvenike in inovatorje sveta?
Silicijeva ponuja okolje, ki oplemeniti človekove talente. V Silicijevi dolini se tudi zdi, da je vse mogoče. A ne gre le za sanje ampak tudi za trdo delo, ki pa človeka ne uniči, ampak mu da moči. In ko je marljiv človek še poln dobrih idej, lahko sanje dvigne na drugo raven. Povabi prijatelje, odprejo start-up, podjetje, znanstveno skupino in s tem še izboljšajo obstoječe okolje.
Zanimivo je bilo gledati, kako ima nekdo z napornim urnikom doma urejeno družino, spodbudno domače in delovno okolje in na primer manj bolniške odsotnosti, kot je slovensko povprečje. Delo kot tako ne more biti poglavitni krivec za slabo počutje. Kvečjemu nasprotno. Je pa veliko odvisno od spodbudnosti delovnega okolja.
Tam tudi ni mišljenja, da mi dobro delovno okolje pripada, ampak ga ustvarjamo skupaj. To pomeni, da vsi težimo k temu, da je kolektiv dober, ker bo zato dober tudi njegov proizvod. Tako bo, na primer, glavni “produkt” univerze – študent – uspešen in po študiju srečen v svojem poklicu.
To sem videl na Santa Clari, čeprav med univerzami v ZDA po uspešnosti ne spada v sam intelektualni vrh. Tam smo poleg razvoja uma delali tudi na treningu študentovega duha. Da ima študent ob diplomi že kolikor toliko izgrajen značaj in odprtega duha. Nekdo, ki je študiral zgodovino, dobi službo na Googlu, ker je prilagodljiv in iznajdljiv v svoji poklicanosti, ki jo je med študijem odkril ali potrdil ter obogatil.
Je treba ustvarjalnost privzgojiti? Kako?
Za privzgojo ustvarjalnosti vsakomur predlagam ne samo pedagoške vaje, ampak tudi razne duhovne vaje. V njih poleg drugega razvijamo imaginacijo. Naučimo si predstavljati stvari take, kot so in take, kot bi lahko bile. Za primer: pred dvema letoma sva z Juretom Leskovcem, ki je soustanovitelj ASEF, v Slovenijo povabila dva inovatorja iz družine Fuisz, ki imata več sto mednarodno priznanih patentov.
Dr. Fuisz, ki je tudi uspešen poslovnež slovenskih korenin, je takrat rekel: “Opazujem naravo in se čudim Božjemu delu. Razmišljam, kako to delo z meni zaupanimi talenti speljati na podoben način v medijih ali farmaciji. Gledam, kako so stvari preproste.” Tudi dober voditelj mora videti naprej in globlje. Dober šahist ne igra le z mislijo na naslednjo potezo, ampak na naslednjih pet ali 10 potez. Za to pa je treba razviti zmožnost imaginacije in veliko trenirati.
Kako torej svoje študente pripravljate na življenje?
Najbolje se bodo na življenje pripravili študentje sami. Kolikor jim lahko pomagam, pričakujem, da vsak teden vnaprej preberejo okoli 30 do 100 strani, napišejo kratko kritiko in jo v razredu predstavijo. Enako predstavijo eseje, drugi študentje pa jih skritizirajo.
Takrat se sicer počutijo kot boksarska vreča. A tu ne gre za kritiko človeka, ampak hipoteze oz. argumentiranja.
Naučijo se, da moj argument ni isto kot jaz. Da imamo lahko več različnih, veljavnih in kritičnih argumentov. Da glede na razne danosti znajo utemeljiti svoja stališča. Da iščejo resnico. Da se v tem urijo. In da sanjajo.
To jim bo pomagalo v življenju in pri delu. Odkrili bodo poklic in s tem vir moči v sebi.
Poleg trdega dela, iznajdljivosti, imaginacije in odkrivanja poklicanosti je treba ponuditi okolje, v katerem lahko zacvetijo. Sam to vidim pri delu s študenti v kolegiju Magis. V zgradbi, ki je stara in preprosta ter obogatena s kapelama arhitekta Jožeta Plečnika in Roberta Dolinarja, študentom nudimo duha skupnosti in dobrih tutorjev. Spoznavamo jih s podjetniki in že začenjajo razmišljati, kako unovčiti talente, ki so jim dani. Ko bodo končali študij, bodo samoiniciativni in podjetni, ter upam tudi srečni. Taki bodo sposobni spremeniti svet.
Pogovarjala se je Urška Makovec, več lahko preberete na siol.net.
