P. Opeka, siol.net: Evropa ima do afriške celine veliko dolžnost, da poravna moralni dolg

V anarhiji močnejši izkorišča šibkejšega. Tu pa želimo živeti v enakopravnosti, se spoštovati, si pomagati, se ljubiti. To se naredi le prek vzgoje in discipline, pravi misijonar Peter Opeka.

Pravite, da ste najraje med svojimi Malgaši. Ste zdaj na počitnicah ali na službenem potovanju?
To je delovno potovanje. Vedno ko grem na pot, grem zato, da iščem pomoč za najrevnejše. Nikoli niso počitnice. Ampak ko menjam kraj, ko sem drugje, me to tudi malo poživi. Ko grem iz tiste skrajne revščine in tukaj vidim druge ljudi, z drugo miselnostjo, mi pomaga pri ravnovesju.

Zelo preprosto zveni, ko o vas rečejo, da rešujete ljudi iz revščine in jim vračate dostojanstvo. Ampak to je gotovo zahteven, naporen proces. Je potrebnega veliko boja?
Brez dvoma. Treba je tudi veliko razsodnosti in najprej moraš imeti čut, da so ti ljudje v stiski. Ker so se tisti, ki živijo v skrajni revščini, te tako navadili, da se včasih ne zavedajo, da živijo tako revno, ker niso nikdar videli Evrope. “To je naša usoda,” pravijo. Tej usodi se mi upiramo.

Podobno je tudi tukaj v Evropi, kjer smo v duhovni revščini, ampak tega niti ne opazimo.
Ker se izgubljamo v vsakdanjih stvareh, v tem toku življenja, ki je danes tako hiter, in nimamo časa, da bi se srečali sami s seboj. Zato je to skoraj beg. Si v nekem vrvežu, ne premišljuješ, ker te tok nese. Zato pa pravimo, da je treba plavati proti toku. In to delamo tudi mi na Madagaskarju.

Zakaj je v Evropi manj veselja kot med Malgaši?
Ker se zapiramo, za nas je pomemben le denar. Vtis dajemo na zunaj, ni pa pomembno, kaj je znotraj. A moja moč je v tem, kar sem v notranjosti, ne v tem, kar sem na zunaj. To, kar je zunaj, lahko veter odnese. Sram nas je biti to, kar smo. Če bi bili bolj odkriti in spontani in nas ne bi bilo sram pokazati, kaj smo, bi bilo življenje lepše.

In lepo bi bilo, ko bi se ljudje na ulicah pozdravljali. Pri nas se pozdravljamo, četudi se srečamo štirikrat na dan. Ali z besedo, z roko, z nasmehom, vedno nek pozdrav. Nikoli pa ne gremo mimo nekoga, ne da bi imeli človeški odnos. Tega človeškega odnosa tukaj v Evropi ni. Že tako je tu zelo hladno, potem pa še ta človeška hladnost, ki človeka zapre vase, da mu ne uspe biti spontan. Spontanost je odrešenje! Zakaj bi se delal junaka, če nisem? Zakaj bi se delal ponižnega, če nisem? Zakaj bi se delal radodarnega, če česa takega nikoli nisem storil. Bodi to, kar si. Tudi to je evangelij – biti pristen človek. Pristnosti nam manjka predvsem v razvitih državah.

Zakaj se izgubi?
Človek bo vedno v skušnjavi, da hoče biti več kot drugi. Jaz moram druge podrediti sebi. To nosimo vsi. Samo ko se odločim, da se ne bom podredil, lahko z drugim govorim, pridem v stik in sva tako oba obogatena. Najti bi morali mostove, ki bi nas združevali in prek katerih bi si izmenjevali pogum. Ljubezen je vedno dvosmerna pot, nikdar le enosmerna. Egoizem nas potlači, ljubezen pa nas dviga.

Kako povrnete dostojanstvo nekomu, ki je živel na smetišču in se počuti popolnoma nevrednega? Takih ljudi je tudi med nami veliko. Ne živijo sicer na smetišču, so pa morda izrinjeni iz družbe, trpijo zaradi nasilja ali pa jim je bilo kakorkoli drugače odvzeto dostojanstvo.
V tem vprašanju je veliko psihologije. Nimam nobene formule, kako bi to rešili. Dostojanstvo je Bog že dal, ljudje ga morajo v sebi le odkriti, mi ga samo pomagamo odkrivati, smo samo orodje, ki ga uporabi Bog, da človeku reče: “Ti si tudi ljubljen in odrešen! Zakaj živiš tako žalostno, zaprto? Bodi svoboden, vesel, pojdi k bratom in sestram. Bodi živ!” Ni receptov za kaj takega. Naše notranje duhovno bogastvo narekuje, kam in na kakšno pot moramo iti.

Vaše knjige nosijo naslov Bojevnik upanja, Dnevnik spopada. V čem je ta boj? Proti čemu se moramo bojevati?
To je boj že s samim človekom, s tem egoizmom, ki ga nosimo v sebi. Ravno tako kot nosimo v sebi dostojanstvo, Božjo ljubezen in odrešenje. Egoizem hoče, da se zapiram vase, da ne zaupam več sočloveku, da izgubim sočutje za sočloveka, češ da izgubljam čas.

Potrebni so nov korak, novo upanje, nova ljubezen. V tem je ta boj. Ker se nenehno prenavljaš. Mi pa rečemo, da je dovolj dela, dovolj truda. Dokler sem živ, tega ne smem reči, ker je v meni Božja energija, tako kot v vseh nas. Ta ne bi smela nikdar reči, da je dovolj. Nekdo mi je dal življenje in duhovno moč, energijo. Dal mi jo je zastonj, zato jo moram tudi jaz zastonj posredovati naprej.

Pogovarjala se je Urška Makovec. Več lahko preberete na siol.net.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.