p. Marko I. Rupnik: Življenje je modrost umiranja

4
149

PREJELI SMO. Objavljamo intervju s p. Rupnikom, ki ga je marca naredila novinarka Sobotne priloge Patricija Maličev. Dogovorjeno je bilo, da bo intervju v Sobotni prilogi Dela objavljen na velikonočno soboto. P. Rupnik se je strinjal.

Prejšnji teden pa je bil intervju objavljen v novi ediciji Dela De facto, skrit med “seksualne navade Slovencev” in “medvede v naši naravi” – kamor so ga umestili v omenjeni reviji. Brez vednosti avtorice intervjuja in brez vednosti intervjujanca so ga objavili tam in ne v Sobotni. Gre za zlorabo. P. Rupnik nikoli ne bi pristal na intervju v taki reviji. Intervju bo zato objavljen na najrazličnejše druge načine.

Kaj je umetnost življenja?

Vjačeslav Ivanovič Ivanov pravi, da sta bili v davni preteklosti modrost in umetnost zraščeni. Modrost išče poti, ki naj bi jih človek prehodil, da bi ne izgubil svojega življenja. Že od nekdaj se človek ubada s smrtjo. Že komaj rojeni človek ima postavljeno svojo zadnjo diagnozo: smrt. Samo vprašanje časa je, kdaj bo umrl. Zato se modrost sooča z vprašanjem, ali je mogoče umreti tako, da bi presegli smrt. Svetopisemska modrost nam razodeva Božjo ljubezen kot tisto, ki je sposobna rešiti človekovo življenje pred hiranjem in smrtjo. Ljubezen je sposobna narediti iz življenja dar, darovano življenje pa ostane, tudi če umre. Smo v velikonočnem času, v katerem nam Kristus razodeva, da človeškost, ki živi s to ljubečo podarjenostjo, seže onkraj groba. Kar je zajeto v ljubezen, je iztrgano iz smrti. Zato umetnost življenja pravzaprav pomeni način umiranja, znati umirati. Umetnost pomeni zaviti svoje življenje v ljubeči dar, ker je s tem življenje iztrgano iz pozabe in zatona. Vse bo minilo, ljubezen in dobrota pa ostaneta. To je modrost in to je umetnost življenja. Tako in tako bom moral umreti, vprašanje je samo, ali bom umrl zavit v ljubezen ali pa bom preprosto samo umrl… Vedeti moram, za kaj “trošim” življenje…

Imate kdaj občutek, da ga ne trošite za prave stvari?

Ne samo to. Vsak večer skušam končati dan – in starejši kot sem, bolj je to pomembno – tako, da precenim, kakšnega okusa je bil… Pater Špidlik me je učil prisluhniti srcu in videti, katere stvari srce ob koncu dneva prepoznava za svoje in v njem najdejo svoje mesto, katere pa so srcu tuje. Na likovni akademiji nas je profesor slikanja učil, da moramo stvari gledati s priprtimi očmi, kajti takrat detajli izginejo in ostane bistvo, vidi se celota. Počasi se učim gledati na življenje, na sebe samega, na druge in na zgodovino s priprtimi očmi. Ko pa je človek mlad, običajno gleda s široko odprtimi očmi in vidi predvsem detajle, ki se mu naenkrat zazdijo izredno pomembni, da ne rečem pomembnejši od celote. In kaj hitro se zgodi, da se za te detajle borimo, kregamo in zanje zastavimo vse svoje energije. Potem pa na koncu niti ne vemo, v kakšno celoto takšen detajl spada. Z leti sem tudi te stvari precej jasno uvidel in se oprijel stare modrosti, ki uči, da je za človeka dobro, če sklene dan tako, da pogled še enkrat zaobjame tisto, kar je po dnevu ostalo kot bistveno.

Knjigo Umetnost življenja zaključite z imenom in priimkom ruskega filozofa Solovjova. Zakaj?

Vladimir Solovjov mi je dal ogromno in v njem vidim najbolj stvarno alternativo miselnosti in inteligenci, ki je v zadnjih stoletjih obvladala zahodni svet. Z našo običajno zahodno filozofijo in miselnostjo smo pravzaprav prišli v slepo ulico, kakor je danes mnogim že jasno. Dam en sam primer: veliki grški mislec Maksim Spoznavalec pravi, da je slabo ravnanje s snovjo sveta posledica slabe ideje, slabe misli. Povsem jasno je, da smo prišli do izredno slabega obravnavanja vsega, kar je snovno, zemeljsko in človeško. Praktično nimamo več enega zdravega gozda, ene čiste reke, ni več zdravih rib ne zdravih pridelkov na polju. Skratka, nekaj se je zalomilo. In če se je zalomilo v znanstvenem, ekološkem in ekonomskem svetu, to pomeni, da se je moralo precej pred tem zalomiti v misli. Ko smo iz stvarnosti izluščili idejo in odprli pot dualizmu, smo pravzaprav izgubili življenje. Ideje in pojmi namreč ne morejo ne zadržati ne posredovati življenja in tako nam ostane samo še možnost, da življenje navezujemo na snovnost. Toda življenje snovnosti brez ideje je slepo življenje in kot takega se ga lahko polaščamo in ga izkoriščamo. Izkazalo se je, da smo življenje zapravili in da sveta in zemlje praktično ne obravnavamo več kot žive stvarnosti. Poleg tega je v tem dualizmu med idealnim in realnim svetom zmanjkalo tudi prostora za svobodo. Z idejnim svetom smo hoteli obvladati stvarnost in zgodovino. Ko pa v svet vneseš počelo prisile in diktature, vneseš nemir in začne se zlato pravilo nihala, ki gre pogosto prav iz ene skrajnosti v drugo, npr. iz idealizma v materializem in obratno. Največja težava take miselnosti pa je celovitost, enotnost. Stvari se počasi atomizirajo, razdrobijo se na tisoče analiz in tako ostanejo ločene druga od druge. In tako nam ostane samo en način, s katerim skušamo zajeti in zadržati celoto, in sicer ustvarjanje sistema, a življenje se prav tu zalomi. Vladimir Solovjov pa je tisti izredni genij, ki je skušal v moderno dobo vstopiti s simbolom, s simbolno miselnostjo. Simbol zanj pomeni edinost dveh svetov, ustvarjenega in neustvarjenega, snovnega in nesnovnega; in ta edinost je utemeljena v osebni občestvenosti Troedinega Boga. Zato simbol združuje življenje in njegovo idejo, inteligenco, se pravi vsebino in izraz. Solovjov na nov način predstavi starokrščansko vizijo simbola, kjer simbol ni neka stvar, ki kaže na nekaj izven sebe, pač pa simbol v samem sebi razodeva globljo resničnost. Se pravi, da simbol v eni stvari razkrije novo, globljo stvarnost, obenem pa vzpostavi s teboj, ki ga spoznavaš, razmerje, in sicer razmerje, ki pušča prostor za svobodno pripadnost. Tako Solovjov zariše možnost organskega mišljenja, kjer celota in posamičnost svobodno sovpadata − ne z dokazom, ampak s pričevanjem. Istočasno Solovjov prav zaradi simbolnega mišljenja vidi, kako celota kulture organsko dozoreva v lepoti. Lepota je za Solovjova telo resnice in dobrega. Resnica, ki ne postane lepota, postane zmaj, ki lahko tudi uniči in pobije človeka. Dobro, ki ne postane lepota, postane fanatizem, ki človeka izmuči in ga žrtvuje v nesmiselni žrtvi. Lepota brez resnice in dobrega pa je zgolj zapeljivo malikovanje, ki človeka na kraju pusti samega, izoliranega, namesto da bi bil organsko zraščen v občestvo z drugimi.

V tem trenutku se mi zdi to še posebej važno. Prav na zadnji svetovni konferenci v Kopenhagnu, na primer, so prišli do jasnega spoznanja, da se nahajamo na kritični točki, kjer ni več dovolj, da ena sama država nekaj stori ali da ena sama znanost nekaj stori, ampak je napočil čas za celostno vizijo, na katero pa nismo pripravljeni in zanjo nismo usposobljeni.

V eni od svojih knjig Solovjov pravi, da ima ljubezen med moškim in žensko ključno vlogo pri preobrazbi sveta, kot nekakšno evolucijsko strategijo…

Po njegovem mnenju je greh zastrupil svet z negativno energijo, ki jo imenuje egoizem, in ta egoizem je prodrl v vse pore življenja. Egoizem je izredno konkretna sila. Zato zgolj sklicevanje na nek etični imperativ absolutno ni dovolj, ker človek zgolj z idejo in s svojo voljo ni sposoben izkoreniniti egoizma. Samo sila, ki je močnejša od egoizma, lahko izkorenini egoizem. In ta sila je ljubezen, ki je močnejša od egoizma, močnejša pa je zaradi občestvenosti, ker je sila, ki povezuje in ne ločuje, zato je tudi bolj konkretna kot egoizem. Zato lahko samo ljubezen izkorenini egoizem. In Solovjov tudi ljubezni med možem in ženo pripisuje to odrešenjsko moč osvobajanja od egoizma, s čimer človek pripomore k ustvarjanju lepšega in boljšega življenja.

Kaj daje krščanstvo sodobnemu svetu?

Pomembno je vzeti krščanstvo kot celoto, ne le hierarhijo ali medijsko podobo. In če gledamo na celoto, bi kot prvo omenil, da kristjani sredi tega sveta slavijo Boga in kličejo njegovo sveto ime. To ni majhna stvar, ker je zelo pomembno, da se človeštvo ne zapre v svoje doline, ampak da je tu vsaj nekdo, ki kliče ime Gospodovo in ga časti. Bogoslužje kristjanov sredi tega sveta se mi zdi tisti kvas in tista sol, ki za mnoge morda nič ne pomeni, mnogi ga lahko tudi prezirajo, a ni rečeno, da ne bodo nekoč nekje, morda v najbolj temnem trenutku življenja, mnogi spoznali, da je razlika med kvašenim in nekvašenim kruhom. Zelo važno je, da nekdo sredi človeštva ljubi Boga in s tem razodeva, da ljubezen išče nekaj absolutnega kot “objekt ljubezni”. Človekova ljubezen se namreč sprevrže, če ne ljubi nečesa, kar je vesoljno, absolutno. Če je “objekt ljubezni” preveč omejen, ljubezen ne vzdrži in se sprevrže v fanatizem in egoizem. V vseh časih imamo ljudi, ki s čistim srcem častijo in slavijo Boga in zato na zlo in na egoizem drugih ne odgovarjajo z zlom in s še hujšim egoizmom, ampak z dobroto. To je zanesljivo tisto, kar krščanstvo daje svetu. To lahko tudi vznemirja tiste, ki imajo težave z dobroto in z mirnim pogledom. Vendar na to naj bi bili kristjani navajeni že od vsega začetka. Kadar pa se začnemo kristjani boriti zase, za naš prav in za naš prostor, pa dejansko postanemo moteči. In kaj hitro se zgodi, da naša drža zakrije pogled na Tistega, ki ga želimo slaviti. Tudi Solovjov sam govori o kristjanih kot o tistih, ki ne iščejo svojega mesta, nočejo uveljavljati nekih posebnih oblik življenja, ampak vstopajo v prostor tako, da oživljajo tisto, kar najdejo, in z ljubeznijo pristopajo k človeku, ki je ob koncu te moderne dobe tako ogrožen in tako zaskrbljen zase, da se skoraj nevrotično brani. Mislim, da je človek danes okužen z nekim splošnim virusom predsodka. Ves čas gledamo drugega s predsodki, zato ne obravnavamo konkretnega kristjana, ampak Cerkev, ne gledamo na konkretnega človeka, ki ne obiskuje cerkve, ampak govorimo o nevernih, komunistih, liberalcih… V enem obdobju se vseposplošeno udriha po enih, v drugem po drugih. Danes se mi zdi, da smo mogoče na nekem posplošenem udarcu spet kristjani.

Kristjani sredi človeštva pričujemo, da kljub slabosti, grešnosti obstaja odpuščanje. Obstaja nekdo, za katerega zlo in greh nista zadnja postaja, saj odpuščanje človeka spremeni. Prav s tem kristjani na najbolj prepričljiv način razodevamo, da je Bog usmiljenje, dobrota in ljubezen, kajti kakor je Gospod obdaril z odpuščanjem nas, lahko obdari vsakega človeka.

Pomembno se mi zdi tudi, da kristjani pričujemo, da se ta dolina, v kateri živi človeštvo, ne konča na obronkih grobov, ampak se za nas vse odpira nova razsežnost: seme, ki umira, vzklije; stran zgodovine se obrne na drugo stran, tako da se dva svetova razodevata drug v drugem. Zaradi tega je zelo važno, da nekdo ves čas doživlja človeka kot skrivnost, doživlja zemljo kot skrivnost in življenje kot skrivnost. Kot skrivnost pomeni kot nekaj, kar je neobvladljivo, kot nekaj, kar je treba priznati.

Je dobro, da človek misli drugače, da ne upošteva črede?

Modrost uči, da večina in resnica ne gresta vedno skupaj. Menim, da je izjemnega pomena to, da se človek pri mišljenju uči duhovne askeze in da njegova misel ni zgolj plod neke samovolje ali neke želje po uveljavitvi svoje moči in svojega prav. Z mislijo je tako: če je prečiščena, se vedno bolj približuje modrosti, če pa ni prečiščena, je podvržena teorijam, ideologijam ali našim lastnim strastem. Solovjov pravi, da ideja, ki se ni sposobna utelesiti v lepoto, pravzaprav razodeva svojo nemoč, svojo jalovost. Misel, ki se uresniči v lepoti, pa je misel, ki je sposobna misliti občestveno, se pravi z ljubeznijo. Po Solovjovu je namreč lepota uresničena ljubezen. Zanj misel, ki ni sposobna upoštevati drugega, razkriva svojo neosnovanost. Kakor je res, da človek ne misli samo z možgani, ampak s celoto svojega bitja (če imaš glavobol ne misliš enako, kot če ga nimaš), tako je tudi res, da misel zaživi, kadar se sreča z drugim. Bolj kot je odprta v vesoljnost organizma, bolj je ustvarjalna in živahna.

Po vsem svetu vodite duhovne vaje za škofe, nadškofe, kardinale…? Kako jih umirite?

(smeh) Duhovne vaje potekajo v strogi tišini, brez gledanja televizije, poslušanja radia, branja časopisov, telefoniranja, emailov ipd. So čas molitve, se pravi osebnega srečanja z Bogom v tišini notranjega svetišča − srca. Za nas kristjane je to, kar je osebno, vedno v odnosu z občestvom, zato kljub temu, da je človek sam v samoti srca, gre vendarle za doživetje Cerkve, se pravi skupnosti. Voditelj mora poskrbeti, da ima vsak posameznik dovolj duhovne hrane, zato je važno, da vsakomur pomaga vstopati v Sveto pismo in v teološko-duhovno poglabljanje. Moram reči, da je bila zame izkušnja s škofi na raznih koncih sveta zelo močna in zelo spodbudna. V glavnem gre za zelo resne in globoko verne može, zelo izobražene, ampak skromne.

Spomnim se vaše razstave v Gorici v začetku devetdesetih, ko ste še delali s čopičem. Na platna ste lepili siringe, plastične rokavice, zemljo… Iz sodobne umetnosti ste se obrnili k bizantinski, k mozaikom. Zakaj?

Šlo je za kompleksen proces, ki se je zgodil v meni. Zgodil se je simfonični dogodek, mnogo stvari je začelo sovpadati na nov način. Ves čas sem čutil, da materija ni neprosojnost duha, temveč prostorje duha, da ni zatemnitev luči, temveč razodevanje luči. Kakor kot barve pričujejo za luč, tako tudi snov pričuje za luč… Zato sem že v svojem slikarstvu uporabljal izjemno veliko barvnega nanosa, vanj sem vključeval snovi, kamenje, drevesno lubje, mah, kovino, blago… Prehod v bolj snovno umetnost je bil skorajda pripravljen. Ko sem prvič prijel kamenček, sem začutil, da sem prijel za nekaj, kar me je tam že dolgo časa čakalo. Mozaika nisem razumel konvencionalno, temveč tako, kot se je pred mnogimi stoletji rodil, kot govor kamnov… Mozaik namreč pomeni skupnost različnih, ki jih damo skupaj. Dejansko se nisem približal bizantinskemu mozaiku in tudi ne zgolj bizantinski umetnosti. Začel sem iskati tisti pogled, ki so ga imeli umetniki v tistih tako bogatih obdobjih vere v umetnosti, kot je bila prva bizantinska doba, prva romanska ali prva gotska. Mene je zanimal njihov način gledanja, njihov način mišljenja, ki je bil še tako močno zakoreninjen v simbolu. Želel sem nato ustvarjati s takim pogledom in hkrati s sodobnim načinom umetniške govorice in prostora. Odkril sem, da se je ravno tisto, za kar sem si v slikarstvu najbolj prizadeval, pri mozaiku spontano zgodilo.

Za kaj je šlo?

Pri slikarstvu sem se trudil barvno pokazati, kako je snov presijana od znotraj. Ko pa sem začel postavljati mozaike, se mi je zgodilo, da inženirji za razvestljavo niso mogli osvetlitvi mozaikov… Še danes mi velikokrat rečejo, da jih ni mogoče osvetliti, ker da sami sijejo. Takrat se v srcu nasmehnem, kajti ravno to so moje sanje. Umetniško delo mora biti dejansko osvetljeno od znotraj. Ko je snov naseljena z duhom, postane telo. Duh vliva v človeka Božjo ljubezen. In ko je telo v karitativni gesti, postane preobraženo telo. Še tako malomaren človek, ki ne skrbi za svojo notranjost, bo tedaj, ko mu bo nekdo pomagal, videl dobroto in se ne bo spominjal mesenosti dobrotnikovega obraza, ampak ljubečega izraza na njegovem obličju. Kajti dobrota in ljubezen spremenita našo telesnost, ki postane presijana z nekim skrivnostnim izrazom. Ko gledate moje mozaike, zlahka vidite kamenje v dekorativnih delih, prepoznate ga tudi v oblekah, na obličju pa ga je že bolj težko videti. Še posebej v zadnjih letih se trudimo, da je obličje izdelano na tak način, da kamenje lahko posreduje oseben izraz, prečiščenost duha in dobrote. Ko sem bil še slikar, sem imel močno željo po izražanju, po domišljenosti lastnega izraza. Pozneje pa sem razumel, da umetnost ni nič posebnega in da pravzaprav ni pomembno, kaj hočem sam izraziti z njo, temveč je bistveno, da pripomorem, da se izraz razodene in se drugim približa. Postal sem pozoren na vsebino življenja, ki jo zajame umetnost, in pozoren na tiste, ki se jim bo ta umetnost darovala. Razumel sem, da je veličina umetnosti v služenju. Tudi zato sem se umaknil iz galerijske umetnosti v sakralno; še več, popolnoma sem se posvetil umetnosti, ki služi bogoslužju. Ta pa ima svoje estetske zakonitosti, svoje notranje ritme…

Nekateri vas postavljajo v kontekst Matissa, Picassa, italijanskih futuristov, drugi pravijo, da je vaša umetnost kič…

V starih časih so razlikovali med umetnostjo kot tako, ki naj bi prebudila čudenje in občudovanje, med duhovno umetnostjo, ki naj bi še bolj direktno prebujala in nagovarjala duhovno razsežnost človeka, in umetnostjo za bogoslužni prostor, ki v človeku prebuja molitev, se pravi pobožnost, ter človeku pomaga, da odpre srce za religiozno, teološko vsebino, za bogoslužno skrivnost. S tem umetnost dejansko postaja prostorje srečanja. Ko gre za bogoslužno umetnost, je povsem jasno, da velja drugačna estetika kakor v galerijski umetnosti. Zato tudi primerjave z raznimi umetniškimi tokovi postanejo nekaj zelo relativnega. Ko se je umetnost izselila iz svetišča v palačo in potem v galerijo, se je precej spremenila. Sprva je sicer še živela tudi v cerkvi, vendar − kot pravi Ratzinger ­− taka estetika ni več odpirala za molitev in za teološko globino bogoslužnega srečanja z Bogom. Cerkev je tvegala, da postane bolj podobna nekemu razstavnemu prostoru. Danes, ko se po celem svetu spet čuti velika potreba po umetnosti v cerkvi, pa moramo vedeti, da sestavni del bogoslužja ne more biti katerakoli umetnost, ampak mora ta umetnost imeti nekaj tistih značilnosti, ki so značilne za bogoslužje samo. Človek vstopi v Cerkev s krstom, se pravi preko smrti in vstajenja, kot pravi Janez Pavel I, in ne z neko vstopnico, z nekakšno sanjsko kartico. Tudi umetnost vstopa v Cerkev na tak način. Umetnik, ki ustvarja za bogoslužni prostor, mora umreti sebi in vstati kot nekaj novega.

Povsem razumljivo je sicer, da lahko nekdo misli, da je taka umetnost kič. Vendar gre tudi tu upoštevati pravilo, naj “le čevlje sodi kopitar”. Če jaz izrazim neko mnenje o zadnjem vesoljskem poskusu, je vsakomur jasno, da za tiste inženirje moje mnenje ne more biti nekaj tehtnega, resnega in upoštevanja vrednega.

Življenje pa je polno presenečenj in lahko se zgodi, da se bo nekdo, ki na primer ne jemlje resno sakralne umetnosti, nekega dne zaradi kdo ve kakšnih okoliščin znašel pred neko tako podobo in kdo ve, kaj se bo tedaj zgodilo v njegovem srcu.

Vzorec umetniške popolnosti, ki velja za bogoslužno umetnost, se radikalno razlikuje od popolnosti v katerikoli drugi umetnosti. Če za klasiko ali za renesanso popolnost pomeni predvsem popolnost oblike, to gotovo ne velja za bogoslužno umetnost. V bogoslužni umetnosti je popolnost v sinergiji med Božjim in človeškim. Se pravi: umetnost predstavi človeka v njegovi nepopolnosti, v krhkosti, ranljivosti in smrtnosti, ta človek pa se odpre Bogu, ki vstopa vanj in v njem deluje odrešenjsko; ti dve razsežnosti skupaj predstavljata umetniško popolnost bogoslužne umetnosti. Tako popolnost pa krščanstvo razumeva tudi kot popolnost duhovnega in moralnega življenja oz. človekovega življenja nasploh. V zadnjih stoletjih je tudi umetnost, ki se nahaja v cerkvi, zapustila tisto prvotno vizijo in tako smo se znašli v razdrobljenosti. Kar velja za nekaj vrhunskega v umetnosti, ne velja za duhovno življenje ali življenje človeka nasploh.

Zakaj ne?

Človek se lahko z vsemi svojimi močmi trudi, pa do neke klasične oblikovne popolnosti ne bo nikoli prišel. In četudi bi prišel, koliko časa bi uspel tako živeti? Še več: kaj pomaga človeku, ki je dosegel neko formalno popolnost, če zboli za rakom ali če postane zločinec? Ali, če vzamemo kakšen sodoben trend umetnosti, kjer se denimo veličina kaže v drznosti izraza, ki razkrije, kar je slabega, grdega, temnega… To ne more nikakor sovpadati s celovitostjo veličine človeka kot takega. To je kvečjemu lahko samo nek zelo majhen delček.

Kaj vas gane?

Skoraj vse. Gane me trpljenje ponižanega, gane me, ko srečam človeka, ki je premagal zlo. Ko kot duhovnik poslušam stiske ljudi, se velikokrat premagujem, da ne zajokam pred njimi. Ko vidim, da je človek premagal zlo…To je več vredno od vsega, kar mi počnemo. Gane me tudi lepota človeka, njegove zmožnosti, dela, ki jih nekdo uspe narediti, gane me sneženje…

Niste ravno tipični jezuit.

Mislim, da me je tipičnost povsem zaobšla. Nič tipičnega nisem. Sem pa tipičen Rupnik.

Koliko je v vas še ostalo od fantiča, ki je občudoval očetovo ljubezen do zemlje in dela z njo…

Precej. Popolnoma sem prepričan, da je odnos do snovi, zemlje, do narave izraz celega človeka. Že tata mi je pokazal, da snov ni nikoli samo tisto, kar se vidi, ampak da v sebi skriva nek ogromen, neobvladljiv svet. In tata me je naučil, kako tudi človek lahko položi v snov nekaj, kar vzame iz srca in kar besede ne uspejo zadržati, ampak samo v snovi dobi svoj dom. Ta simbolna moč zemlje in snovi zaznamuje tako moje duhovništvo kot tudi mojo umetnost. Zdi se mi, da civilizacija, ki ne zmore več združiti misli in roke, inteligence in roke, izgublja življenje. Kdor ne dela nič konkretnega, ne pozna simbola in si domišlja, da je snov mrtva, nema in enoplastna; ne ve, da je živa, govoreča in večplastna.

Kako bi izgledal mozaik Raj na Zemlji in drug Raj v nebesih?

V knjigi Razodetja Janez pokaže prizor, kjer so vrata v nebesa odprta in tam se vidi nebeško bogoslužje. Bogoslužje, ki ga obhajamo na zemlji, se steka v tisto nebeško bogoslužje. Pismo Hebrejcem pokaže na enotnost dveh svetišč, dveh šotorov, tistega, ki je narejen s človeškimi rokami, in onega v nebesih, ki ni narejen s človeškimi rokami. Sveti Janez pravi, da smo prešli iz smrti v življenje, ker ljubimo človeka. In srbski teolog Popović se ob komentarju tega stavka spomni na Jakobovo lestev, kjer je prehod odprt. Ta lestev je ljubezen, ker samo ta ostane. Se pravi, da vsako dejanje ljubezni, ki ga storimo na zemlji, sega v tisto nebeško bogoslužje. Zato je raj na zemlji pravzaprav tisti prizor, ki ga mnogi dejansko vsakodnevno živijo. Na drugi strani pa se ta prizor razpre v zmagoslavje luči brez zatona. Nekaj podobnega, kot sem uprizoril v cerkvi na Žalah.

Zakaj vi osebno verjamete, da je Kristus vstal od mrtvih?

Kdor je doživel veliko dobrote, ko je bil sam v zelo težki situaciji ali stiski, v srcu jasno čuti, da ta dobrota ne more biti pozabljena ter da je nekje nek večen spomin, ki to dobroto ohrani v spominu. In kdorkoli je vsaj enkrat storil eno zastonjsko dejanje, čeprav zelo majhno, vendar povsem zastonjsko, samo iz dobrote do drugega, v srcu jasno čuti, da je segel onkraj časa in pozabe. Vprašanje vere v vstajenje je v glavnem odvisno od celotne vizije življenja, ki jo imamo. Vedno bolj doživljam, da je Kristus vse preveč prisoten, da bi lahko bil mrtev. Zame je dovolj pričevanje učencev, da je po vstajenju delal to, kar je prej delal v ljubezni: da je z njimi jedel ribo, da je hodil z njimi… In da so ga prepoznali po ranah. Kajti rane pričujejo, da se je ves izročil ljubezni do Očeta in do ljudi. Največji argument za njegovo vstajenje je pravzaprav način njegove smrti. Kar je zajeto v ljubezen, je shranjeno v večnem spominu, zato vzhodna Cerkev pri vsakem pogrebu poje molitev, naj Gospod pokojnega sprejme v svoj večen spomin.

******

P. Marko Ivan Rupnik SJ Ob koncu devetdesetih je gotovo bil med bolj priljubljenimi profesorji na obeh licejih v italijanski Gorici. Njegove ure verouka so na šolskem urniku vedno bile zadnjo uro, ker niso bile med obveznimi predmeti. Z njim smo lahko govorili o vsem. Tudi o tem, če je nekdo bil nesrečno zaljubljen, in kako se rešiti iz te nesreče.

Tokrat sva se pogovarjala za dvojnimi zaprtimi vrati. Kljub temu se je slišalo, kako se zunaj nekdo ves čas sprehaja mimo. Veliko vprašanj je ostalo neodgovorjenih, morda zato, ker je bilo premalo časa, ali pa zato, ker še ni pravi čas … Tako kot po njegovem mnenju še ni prišel čas Vladimirja Sergejeviča Solovjojova, ki mu je pater posvetil svoje najnovejše delo. Eden njegovih najboljših prijateljev, kardinal in nekdanji dolgoletni milanski škof Carlo Maria Martini, ki ga pozna še iz časov, ko je na Gregoriani študiral misiologijo, je pred mesecem dni izdal delo Il Vescovo, v katerem je kljub visoki starosti lucidno in modro zapisal, kakšen naj bi bil škof: »z integriteto, iskren, zvest, resnicoljuben, potrpežljiv, usmiljen, pripravljen ponuditi upanje trpečim, predvsem pa človek, pripravljen prisluhniti vsakomur, tudi tistim, ki neverujejo, ločencem in seveda homoseksualcem.« Rupnik bo pri založbi Družina v kratkem izdal prevod svoje knjige L’arte della vita (Umetnost življenja). Leta 1991 je v Rimu ustanovil študijsko-raziskovalni center »Ezio Aletti« in odtlej tam živi in dela kot direktor centra Aletti, vodi njegov duhovni atelje, poleg tega poučuje na papeškem vzhodnem inštitutu, na papeški univerzi Gregorijani in na Papeškem bogoslužnem inštitutu sv. Anzelma. Predavanje in seminarje vodi tudi na številnih drugih evropskih akademskih inštitutih. Ko po svetu ne ustvarja mozaikov, piše – izdal je več deset knjig v različnih jezikih –, čeprav je lani, kot je izračunal, v Rimu bil manj kot tri mesece.

Foto: Centro Aletti


4 KOMENTARJI

  1. Leta 2000 so ga kot govorca s prevaro utišali v Cankarjevem domu na podelitvi Prešernove nagrade, sedaj so njegove besede z zvijačo udušili, a niso ga zmogli več tudi utišati … Čudovit intervju! Hvala portalu časnik.si za objavo.

  2. Vedno z velikim zanimanjem preberem intervjuje p. Rupnika ali komentarje njegovih del. Prav tako si z veseljem ogledujem njegove mozaike, ker so polni simbolike, bogati s sporočili in ob njih lahko razmišljam. Vedno odrime na globoko.

    Lep intervju.

  3. Gospoda Rupnika so zlorabili tudi pri Prešernovih nagradah. Zdajle se ne spomnim točno katerega leta je dobil to nagrado. Dobil jo je za poslikavo papeže molilne kapele v Vatikanu. Do takrat so bila pravila Prešernovih nagrad taka, da je bil slavnostni govornik na podelitvah Prešernov nagrajenec prejšnjega leta. Ker bi bil naslednje leto torej slavnostni govornik gospod Marko Rupnik, so nemudoma spremenili pravila in je bil govornik nekdo drug.

  4. Kdo je hotel tako izrednega misleca enostavno utišati?
    “Pridejo časi, ko ljudje ne bodo hoteli slišati resnice.” “Prava luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. Na svetu je bil in svet je postal po njem – in svet ga ni spoznal. … Vsem pa, kateri so ga sprejeli, je dal pravico, da postanejo božji otroci; …” Će človek poizorno prebere odlomek, se lahko le ččudi modrosti tistega, kije te vrstice zapisal. “…, kateri so ga sprejeli, …”
    Resnice si ne moremo izmisliti, niti je zanikati, kajti resnica z veliko začetnico je enaka ljubezni z veliko začetnico, ki je (oboje) lastnost Boga samega. Kdkor resnično sreča Boga, nima več želje, da bi ga drugim dokazoval. Še več! Želi si le eno: da bi bil z Njim. Biti z Njim pomeni želeti si biti, kot je bil On, ko je bil še s svojimi učenci. Da po njegovem zgledu sam postane znamenje Njegove navzočnosti. O tem nam najbolje pričujejo svetniki vseh obdobij zgodovine. Postati orodje Njegove prisotnosti, Njegove ljubezni in Njegovega usmiljenja. Če bomo kristjani odgovorili klicu, ki ga nosimo v sebi že po krstu, nas ne bo mogel vznemirjati odnos, ki ga ima trenutno svet do nas, temveč bomo v moči sv. Duha sposobni predstviti sveti tisti zveličavni odnos, ki nam ga je nebeški Oče razodel po svojem edinorojenem Sinu, ki ga je dal, da bi se nihče, kdor bo vanj veroval, ne pogubil, ampak imel večno življenje.

    Dolgujem še pojasnilo k zgornjemu vprašanju:
    Tisti(tabor), ki so okupacijo izrabili za krvavo revolucijo. Tisti, ki so vodili družinsko politiko in uravnavali nataliteto s tihim holokavstom(splav). Tisti, ki so vseskozi manjšali slovensko ozemlje celo v obdobju osamosvojitve(Pahorjeva vlada). Tisti, ki jim nikoli ni bilo dovolj uničevanja celo lastnega naroda…, ki so za njegovo nadaljnje uničevanje celo predlagali novi družinski zakonik!
    Če človek iz svoje zavesti odstranjuje Boga, le-ta ne pozabi s seboj vzeti tudi Modrosti, ki je pri kmetih bolje poznana kot zdrava pamet… In človek se zanesljivo znajde v slepi ulice in na robu preživetja civilizacije…brez panike! Krščanstvo bo preživelo… in duše vseh, ki se ga bodo ob priznavanju lastne bede oklenili. Kaj pa telesa? Dobimo jih ob stvarjenju nove zemlje in novega neba.
    Vsem blagoslovljene velikonočne praznike…Ko se v človeku resnično spočnejo, jih ne bomo nikoli več “odložili.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite