P. Maličev, Sobotna priloga: Deveterica na orwellovskem procesu v Ljubljani

Na montiranem procesu sta SDV in Kos obsodila še osem ljudi, med njimi štiri Bolgare, ki so živeli v Sloveniji oziroma nekdanji Jugoslaviji.

Dvanajstega aprila 1984 je Agop Stepanjan, štiridesetletni poklicni bobnar, kitarist in pevec, zaposlen kot receptor, spokojno sedel za mizo majhne vratarnice proizvodnega obrata Metalke v Tržiču. Šele pred nekaj minutami se je ta bolgarsko-jugoslovanski državljan armenskega rodu z mopedom pripeljal iz bližnjih Zgornjih Dupelj, kjer je živel s soprogo, poslovodkinjo Cveto Černe, poročeno Stepanjan, in tremi otroki.

Nenadoma je na prostrano parkirišče pred vhodom v vratarnico pridivjalo šest golfov bele barve. Iz njih je naglo izstopila skupina moških v pretežno temnih oblekah, z vidno odebeljenimi suknjiči, pod katerimi so imeli orožje. Dva sta hitro vstopila v majhen čuvajev prostor, kjer je sedel Agop. Na kratko sta mu povedala, da je aretiran. Predstavila sta se kot uslužbenca kranjske javne varnosti.

Potisnili so ga v enega od avtomobilov in oddrveli proti Ljubljani. Od tistega trenutka se je življenje Agopa Stepanjana za vedno spremenilo: ni mogel vedeti, česa vsega ga bodo po nedolžnem obdolžili, da ga bodo mesece vsak dan pretepali, leta psihično in fizično mučili, da bo zaprt v samicah po najstrožjih vojaških in civilnih zaporih po vsej nekdanji Jugoslaviji, da bo njegov obraz v nekem trenutku tako izmaličen, da ga med obiskom v zaporu ne bo prepoznala lastna žena, ki jo bodo kmalu za njim prav tako priprli. In da bodo, kar je najbolj tragično, nastradali tudi njuni trije otroci.

Orwellovo leto 1984

»Bil je jasen, mrzel aprilski dan, in ure so bile trinajst,« se glasi prvi stavek distopičnega romana z naslovom 1984 Georgea Orwella, po katerem si je Igor Omerza izposodil naslov. Ta mesec in leto sta usodo za vedno spremenila njegovemu junaku Winstonu, v resničnem življenju pa krvavo zapečatila tudi tisto Agopa Stepanjana.

V knjigi 1984 – Orwellovo leto Agopa Stepanjana, ki je pravkar izšla pri celovški Mohorjevi – ljubljanska predstavitev knjige bo v torek, 17. maja, v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa –, Omerza na podlagi dokumentov iz Arhiva Republike Slovenije, dokumentacije Nuka, zasebnih dokumentacij, medijskih ter drugih pisnih in ustnih virov natančno dokaže, da so bili preiskava, sojenje in obsodba na devet let strogega zapora sramotna montaža, ki sta jo nekdanja tajna politična policija (Udba) ter vojaška politična policija (Kos) uprizorili zaradi političnega maščevanja na prav tako montirani proces proti jugoslovanskemu državljanu Mihailu Kuševskemu leta 1979 v Bolgariji. Z načrtom maščevanja je bil leta 1979 seznanjen tudi maršal Tito.

Na montiranem procesu sta SDV in Kos obsodila še osem ljudi, med njimi štiri Bolgare, ki so živeli v Sloveniji oziroma nekdanji Jugoslaviji, poleg Stepanjana še Aleksandra Aleksandrova, Milka Cočeva, Georgija Angelova, in štiri Jugoslovane oziroma Slovence, Milana Pfajfarja, Stevana Dostana, Venclja Gašperšiča in Radeta Lazarevića. Obsodili so jih vohunstva, širjenja sovražne propagande in terorističnega delovanja proti Jugoslaviji. Večinoma je šlo za umetnike, glasbenike, ki jih, kot je kazalo – in še kaže – njihovo življenje, družbeno in politično nikdar ni posebej zanimalo. Živeli so in živijo za glasbo. Ko so jih na hitro aretirali in zaprli, se je začela njihova dolgoletna kalvarija.

Dokumentirana lažna priznanja in izmišljotine o diverzantsko-terorističnih napadih, ki naj bi jih pripravljali in izvedli, v katera so jih s posebnimi metodami fizičnega in psihičnega nasilja v vojaškem zaporu prisilili udbovski zasliševalci in zasliševalci vojaške policije, zvenijo kot najbolj neverjetni odlomki zf-romanov.

Od letakov do požganih kampov

Tako so nedolžni preiskovanci »priznavali«, da so se že leta 1980 v kavarni ljubljanskega hotela Slon dogovorili, da bodo začeli konkretnejše akcije; v prvi fazi da bodo trosili protijugoslovanske letake po Sloveniji in drugih republikah socialistične Jugoslavije. V drugi fazi, da bodo začeli sabotaže in druge oblike terorizma: minirali most in železniško progo v Globokem – ta akcija naj bi vnesla preplah med ljudi in povečala nezadovoljstvo, imela pa bi tudi določen politični učinek.

»Priznavali« so, da so junija ali julija 1981 izvedli »diverzantsko turnejo«, imenovano Jadranska ekspedicija, ki je potekala od Splita prek Šibenika, Vodic, Crikvenice, Reke, Medulina, Pulja, Pazina, Savudrije do Portoroža oziroma Kopra. »Vohuni diverzanti« naj bi načrtovali miniranje splitske Jugoplastike in stadiona, sežig več turističnih kampov, nato naj bi hoteli minirati ribiško floto v Šibeniku, a jim ni uspelo, so pa menda zažgali turistični kamp v Vodicah in Crikvenici in gozd v Crikvenci. Planirali naj bi tudi miniranje vojašnice zunaj Reke, v smeri proti Crikvenici, no, a jim ni uspelo. Pri Pulju naj bi zažgali kamp Verudelo in gozd. V Pazinu naj bi se spravili na purane in tako je zgorelo 100 do 150 glav perutnine. V Novigradu da so načrtovali miniranje hotela, a jim spet ni uspelo. V Umagu naj bi bilo delno realizirano miniranje cementarne. Zažgali naj bi tudi kamp v Savudriji in Kanegri. V Kopru naj bi neuspešno načrtovali miniranje Luke Koper. V Luciji naj bi podtaknili ogenj v kamp, zato naj bi zgorelo nekaj prikolic.

Poleg tega naj bi v istem letu trojka Stepanjan, Pfajfar in Angelov poskušala minirati železniško progo pri Bohinjski Beli, tovarno Jelovica v Škofji Loki in kasarno v Radovljici – vse to je bilo neuspešno. Jeseni naj bi poskušali zažgati Šmarno goro, a je na večjem prostoru zgorelo samo listje, gozd pa se ni vžgal.

Prav tako leta 1981 naj bi Agop Stepanjan, Milan Pfajfar, Milko Cočev in Sergej Dobovišek skušali minirati vojašnico v Bohinjski Beli. Zaradi sestave in napačne vezave večji paket ni eksplodiral.

Skratka, nekaj glasbenikov se je spravilo nad nekdanjo Jugoslavijo in jo skušalo pognati v zrak.

Vse našteto se nikdar ni pripravljalo. Niti se ni zgodilo.

To je bila glavna težava preiskovalcev in vojaškega tožilca, ki so na silo poskušali sestaviti lažno obtožnico. Agop naj bi celo »nameraval po eventuelni uspešni vrbovki policaja Makoterja izvesti bombni atentat na Titovo rezidenco na Brdu«.

»Kdo se tu ne bi spomnil zaslišanj v Orwellovi knjigi 1984, kjer ni bilo dovolj, da je preiskovanec oziroma žrtev priznal inkriminirano dejanje, ki ga ni bilo, ampak so ga mučili toliko časa, da je verjel, da je dejanje resnično storil!« zapiše avtor knjige. »Moral sem sestavljati lažne zgodbe, da ne bi bil tepen in mučen,« je povedal eden od obtoženih Bolgarov.

»Pri tem je treba dodati še to,« nadaljuje Omerza, »da so aretirance v vojaškem priporu zasliševali slovenski udbovci, zvezni udbovci, kosovci in vojaški preiskovalni sodnik. Ohranjena so oziroma obstajajo pa v slovenskem državnem arhivu le zaslišanja, ki so jih vodili naši udbovci, ali pa udbovski povzetki zaslišanj vojaškega preiskovalnega sodnika, po činu kapetana – nato povišanega v majorja – Milorada Vukosava ter tudi številne izjave aretirancev. No, tudi vsa ta zaslišanja ali povzetki zaslišanj seveda niso v celoti ohranjeni, a vendarle dovolj, da sem, tudi s pomočjo izjav obsojencev, v knjigi lahko dokumentiral montiranost preiskovalnega postopka in sojenja,« pojasni Omerza.

Več lahko preberete na delo.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.