P. Lah, Večer: Prebujena Cerkev

12
242

church peopleOdstop nadškofov Stresa in Turnška slovenskih katoličanov ni le osupnil, ampak jih je tudi razgibal. Vrsta laikov in nekateri duhovniki so se v drugi polovici leta 2013 javno oglasili z ocenami preteklega dela Katoliške cerkve v Sloveniji in s predlogi, kakšne naj bodo osebne značilnosti in programski poudarki prihodnjih škofov. Nekateri so to razumeli kot nadležno in neupravičeno vmešavanje nepoklicanih v proces iskanja in imenovanja škofov. Govorilo se je celo o lobijih, ki da želijo papežu vsiliti svoje kandidate. S takšnimi ocenami se ne strinjam, saj ni šlo za divje vstajništvo, ampak za dobrodošlo in potrebno prebuditev vernikov. Nikjer nisem zasledil, da bi kdo terjal glave ali si prilaščal kompetence, ki mu ne pripadajo; pač pa je bilo veliko dobronamernega razmišljanja, iskanja in pripravljenosti pomagati odgovornim akterjem v Ljubljani in Vatikanu pri zares težki nalogi. Cerkev smo vsi krščeni, poudarja papež v spodbudi Evangeljsko veselje, in vsi smo odgovorni zanjo.

Če je pri vsej tej zgodbi kaj nenavadno, to ni angažma katoliškega ljudstva, ampak slaba volja, s katero so se nekateri duhovniki odzvali nanj. Njihovi odzivi so bili bolj prikriti kot javni, zato jih je tudi težko javno komentirati. V duhu svetopisemskega Gamaliela pa si mislim takole: Prav nobenega razloga ni, da bi poskušali utišati “glasove ljudstva”. Če so ljudje, ki so se oglasili pri nunciju in v Rimu, govorili pametno, potem bomo vsi na boljšem, ko bomo dobili najboljšega možnega škofa. Če so govorili nespametno, potem so škodovali le sebi. Vatikan ni neumen. Razlog za zaskrbljenost ima le tisti, ki kaj skriva pred javnostjo in pred predstojniki. Pa tudi v tem primeru je bolje, da se za to izve prej in ne pozneje. Če bi bil namreč Vatikan pred desetimi leti vedel, kaj se dogaja v ekonomatu mariborske škofije, potem skoraj zagotovo do katastrofe ne bi bilo prišlo ali pa bi vsaj bila manjša.

Napovedovanje prihodnosti je nehvaležen posel. To so vedeli že starozavezni preroki, zato so se omejili na razlaganje sedanjosti v luči preteklih izkušenj. Na tej osnovi potem pameten človek napravi svoje sklepe. Temeljna izkušnja, na kateri vernik gradi svoje življenje, je zaveza z Bogom: Bog se zanima za njegovo usodo in bo poskrbel zanj. To seveda ne pomeni, da naj človek s prekrižanimi rokami čaka, ker da bo že Bog vse naredil, ali da lahko nekaznovano dela neumnosti. Pač pa pomeni, da, potem ko je po najboljših močeh opravil svojo dolžnost, z notranjo vedrino sprejme življenje takšno, kot je. Saj Kristus svojim učencem nikoli ni rekel, da bodo imeli lagodno življenje in jim bo šlo vse po maslu. Prej nasprotno. Pač pa jim je rekel: “Ne vznemirjajte se, jaz sem z vami. Če imate takšnega spremljevalca, česa se bojite!?”

Zato ne dvomim, da bosta Ljubljana in Maribor (ne nujno hkrati) dobila najboljšega možnega nadškofa.

(….)

Pomenljiva je zgodba o Frančišku Asiškem, ki je klic k obnovitvi Cerkve sprva razumel tako, da je potrebno pozidati napol podrto kapelo. Pa ni šlo za cerkvene stavbe. Tudi papež Frančišek pravi: Cerkev, ki ždi med štirimi stenami in se ukvarja sama s sabo, prej ali slej zboli. Kristus je Cerkev ustanovil zato, da ljudje v njej najdejo varen dom in ljubečo pozornost: najprej tisti, ki imajo tega najmanj, končno pa prav vsak dobronamerni človek. Takšna Cerkev ima tudi v Sloveniji lepo prihodnost.

Več lahko preberete: Večer

12 KOMENTARJI

  1. Prepričan sem, da je urednik dobronamerno skrajšal Lahov prispevek iz Večera. Pa bi bilo vendarle dobro, da bi prebrali tudi izpuščeno, celoten prispevek.

  2. Briljanten zaključek!

    Cerkev ne sme delovati kot politika, ki deluje za zaprtimi vrati in po lobijevskih mrežah.

    Cerkev mora delovati med ljudmi. Iz življenja za življenje.

    Ker je malo duhovnikov je logično, da morajo poglavitni delež tega delovanja med ljudmi, opraviti verniki sami.

  3. Šele, ko bo delovala cerkev vrednostno med ljudmi in za ljudi, bo postala moralna sila s stabilnim ugledom.

  4. Kaj pa je naš apostolski administrator odgovarjal, ko so ga v prazničnih intervjujih spraševali o pedofilskih škandalih? Da jih je zelo malo in da to mediji napihujejo.

    V neki pogovorni oddaji na TV SLO je pred leti voditeljica goste muslimane vprašala, kaj je s kamenjanjem prešuštnic v islamu. Eden od gostov je dejal, da se to dogaja zelo redko …

  5. Ne vem, kaj bi rada s temi pedofili. To je vsekakor velika sramota, in si ne predstavljam kako naj nekdo to komentira. Kakšna je to navada ratala, da ljudje hočejo komentar?! Kot da to kaj pomeni. Tudi ta glupa voditeljica kar sprašuje nekaj. Ja kakšen odgovor pa naj bi dobila? So okolja, kjer te linčajo. In so celo okolja, kjer te uradno obsodijo na kamenjanje.
    Pri nas nimamo smrtne kazni iz strahu sodnikov, ker ne zaupajo svojim sodbam. Da ne bi kdo mislil da je to ker smo tako “civilizirani”.

  6. V tujini je nek nadškof na vprašenje o pedofilskih škandalih odgovoril, da je to zločin, da je treba storilce kaznovati in žrtvam pomagati, da bo storil vse, da se kaj takega ne bo več dogajalo. In še pozval je vse žrtve, naj storilce prijavijo. Medije pa je pohvalil, da so Cerkvi pomagali začeti ukrepati.

  7. Treba bo delati drdno duhovno in se ne pustiti zavajati sladkim besedam volkov v ovčjih haljah. Potrebno je delati dolgoročno in s trdnimi načeli.

    Mariborski škandal se je zgodil, ker se je tamkajšnja škofija iz pohlepa in naivnosti nerazumevanja slovenske realnosti ostankov post-socialzma in totalitarizma pod tenkim socialnim demokratičnim plaščem, združila z “dobronamernimi” svetovalci, ki niso cenili Cerkve in so ji hoteli škodovati.

    Torej: biti odprt v svet in pričevati a ne naivno in brez sklepanja gnilih kompromisov. Krepitev zdravih jeder in misijonarsko goreče delovanje za Kristura, da se nazaj pripelje vse odpadle.

  8. Glede te skupine, ki je poromala v Vatikan ni nikjer razvidno, če je ta skupian pred odhodom predstavila svoja stališča tudi Glavanu in Lipovšku. V primeru, da tega niso storili so po moji oceni bili brez prave kredibilnosti v Vatikanu. V normanih odnosih tak izlet mimo hierarhije izpade sektaški, kar je bistveno slabše kot lobisti. Vsekakor pa bi taka gesta po definiciji Vatikanu potrdila, da je Slovenska RKC polna sektaštva. To pa je lahko glavni problem naše cerkve.

    • Ta teza drži le v primeru, da držijo določene predpostavke. Naj omenim tri:
      – Da imata omenjena škofa pristojnosti v zadevi. To ne drži, saj proces vodi nuncij in o škofu odloča Vatikan. Škofa sta ključna sogovornika, ki pa ne odločata. Na isti ravni sta kot ostali, pri katerih se nuncij ali Vatikan zanima za mnenje.
      – Da se vsebina povedanega tiče oseb in dela omenjenih škofov. V tem primeru bi bilo pač normalno, da gre človek najprej do njiju, predno gre do njunih predstojnikov. Iz tega, kar so povedali udeleženci, ne moremo sklepati, da je bila to glavna ali pomembna tema.
      – Da so ljudje šli v Rim zato, da bi “porivali” svoje ljudi in svoje ideje ali da bi očrnili tiste, ki se z njimi ne strinjajo. Z vsemi sem govoril in nisem dobil vtisa, da je bilo tako. Vsi so rekli, da so šli tja zato, da predstojnikom predstavijo svoj pogled na stanje Cerkve. To so storili zato, ker so bili prepričani, da po njihovi oceni relevantne informacije ne pridejo do tistih, ki odločajo, oziroma da ne znajo sestaviti koščkov v smiselno celoto. Tak način komuniciranja se mi zdi normalen in celo nujen v zrelih skupnostih.
      Skratka, Tadejeva zaskrbljenost je razumljiva, vendar v tem primeru ne kaže, da so izpolnjeni pogoji za zaskrbljenost. Je pa res, kar sem napisal tudi v Večeru, da človek vzame nase veliko odgovornost s takim dejanjem. S tega vidika zaslužijo določeno spoštovanje, da so nase vzeli tveganje in stroške. Izpostavili so se namreč ne le pred Vatikanom, ampak tudi pred zelo neprijaznimi ugibanji in komentarji rojakov v Sloveniji.

      • V podjetjih kjer tudi vlada hierarhija (ob predpsoatvki, da so zdrava in normalna), je prvo vprašanje vodilnih, ko pridejo skupine s pobudami, če so jih delili s svojimi šefi, v svojem okolju. V dobrih zdravih okoljih je normalno, da stvari diskutiraš prvo spodaj. Tu ne gre upoštevanje pravil, gre za stopnljo medsebonjega zaupanja.
        To , da niso čutili te potrebe, je za mene znak sesektaštva, ki se ga v Slovenski cerkvi zelo občuti.
        Če nista Škofa je to Nuncij. Če bi bil jaz Rimu , bi bilo prvo vprašanje: “Kaj meni o tem Nunicj”. Pa ne zaradi njegovega mnenja, o tem bi ga lahko vprašal sam.

        • Drži, tako je v zdravih okoljih. Še vedno pa predpostavljaš, da tega niso storili. Roblek je v intervjuju povedal, da je najprej šel do nuncija. Kržišnik je zapisal, da je njihova pošta (domnevam, da je bila naslovljena bodisi na nuncija bodisi na škofa) prišla v nepooblaščene roke.
          Vsaj nekaj informacij torej imamo, da niso šli mimo ali preko škofov in nuncija. Imaš ti drugačne informacije, ali na pamet sklepaš?

          • Na začetku sem zapisla, da mi ta bistvena informaicja, na osnovi katere lahko zaupam tej iniciativi, manjka. Velel sem, če so prvo predstavili pobudo v Sloveniji, kjati to je edina prava pot.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite