P. Lah, Socialni teden: Vrata za izhod iz nesreče so vedno odprta

8

Pričujoče vrstice pišem na Višarjah, kjer že tretje leto pomagam župniku pri skrbi za poletne romarje. Moje razmišljanje se navezuje na tri izkušnje iz avgustovskih dni. V petek zvečer sem v avtomobilu poslušal dr. Staneta Grando in msgr. Francija Trstenjaka v oddaji Spoznanje več, predsodek manj na Radiu Ognjišče. Govor je bil o nedavnih volitvah in prvi seji novega državnega zbora. Mojo pozornost je pritegnil telefonski klic poslušalca iz Maribora, ki je omenjenima komentatorjema začel izpraševati vest. Naj za božjo voljo že enkrat nehajo samo govoriti o napakah in problemih; svoj pogled naj usmerijo v prihodnost, namesto kritike naj pokažejo, kje je rešitev. Dva dni pozneje me je v cerkvi, ko sem stal pred spovednico, ogovoril v narodno nošo oblečeni udeleženec srečanja treh Slovenij: »Povejte, gospod, ali je Slovenijo sploh še mogoče rešiti? Saj to je neverjetno, kako ljudje volijo …« – Očitno je bilo, da ga ni zanimalo moje mnenje, pričakoval je le mojo potrditev, ki je nisem mogel dati. Tudi sam težko razumem in sprejmem rezultate poletnih volitev, ampak zato še ni konec sveta! Vedno je upanje, da bo bolje.

Prilika o Jezusovi pomnožitvi kruha in njena razlaga

Med tema omenjenima dogodkoma sem se vračal iz Ljubljane proti Višarjam in premišljeval o berilih, ki jih bom naslednji dan razlagal pri maši. Evangelij je govoril o pomnožitvi kruha. Zgodbo poznamo: Jezus se je umaknil v samoto. Ljudje so prišli za njim, zato je nadaljeval s poučevanjem in ozdravil bolnike. Proti večeru so ga učenci, ki so imeli dober posluh za praktične zadeve, opozorili na dejstvo, da so ljudje lačni, in mu predlagali, naj jih odslovi, da bodo v bližnjih vaseh kupili hrano. Ko jim je odvrnil, naj jim oni sami dajo hrano, so presenečeni izjecljali tisto o petih hlebih in dveh ribah.

Očitno premalo za nekaj tisoč ljudi. A Jezus je blagoslovil tisto malo hrane, ki so mu jo prinesli, in z njo nahranil vso množico. Pa še ostalo je. Misel se mi je ustavila ob apostolih. Z nogami so stali na realnih tleh. Imeli so občutek za praktične probleme, medtem ko je bil Jezus prevzet od oznanjevanja evangelija in ozdravljanja ljudi, ki so prišli k njemu. Zanimiv paradoks: ljudje so prostovoljno prišli in se dobesedno prilepili na Jezusove besede in dejanja, medtem ko se apostoli razglasijo za razlagalce njihovih potreb in interesov. – S tem so apostoli (ne prvič, ne zadnjič) pokazali svojo omejeno razumevanje tako Jezusa kot človekovih potreb. Ljudje so bolje od njih vedeli, kaj potrebujejo: hrano za dušo, ne kruha za želodec. Kaj je storil Jezus? Potrpežljivo je pristal na argument svojih apostolov: »Drži, ljudje morajo tudi jesti.« Naredil pa je drugačen zaključek: »Torej, nahranite jih.«

Kako absurdno je moralo to zveneti: pet hlebcev za nekaj tisoč lačnih ust. Bolje nič kot to, tisti grižljaji bodo ljudi samo razdražili, lakoti se bo na koncu pridružilo še razočaranje! Konec zgodbe poznamo: Jezus je rešil problem. Ljudje so šli siti spat. Toda vrnimo se k apostolom. Bili so mojstri v opozarjanju na probleme. A rešitve, ki so jih predlagali, so bile omejene in nezadovoljive. Spregledali so očitno dejstvo, da niso prišli na piknik v naravi, ampak poslušat Jezusa. Njihova analiza problema je bila zato v osnovi zgrešena, prav tako tudi rešitev, ki so jo ponudili: da bi zadovoljili potrebo telesa po kruhu, bi ljudi poslali stran od vira veliko bolj dragocene dušne hrane!

Z drugimi besedami: V želji, da pomagajo ljudem, so Jezusovi učenci delali škodo. Bistveno sporočilo tega odlomka je, da Bog reši/rešuje človekove probleme, tudi lakoto in bolezen. Vendar to stori bolj mimogrede, spotoma ob svojem prvenstvenem poslanstvu, ki je hraniti človekovo dušo, to je, pomagati človeku, da bo živel v miru in v takem veselju, od katerega ga naslednje jutro ne bo bolela glava. Vendar Bog ni čarodej, ki bi rešitev potegnil iz nič, iz klobuka. Bog pričakuje sodelovanje človeka, ki je opazil problem. Prva skušnjava za človeka je, da spričo razsežnosti problema izgubi pogum in se umakne tako, kot so storili apostoli. Kdor pa se angažira, mora najti pravi odgovor na ključno dilemo: ali bo znal poiskati prave rešitve ali pa bo raje v svoji omejeni modrosti z najboljšimi nameni delal škodo?

Kristjan ve, da za vsakim iskrenim in avtentičnim angažmajem, katerega cilj je človekovo in skupno dobro, stoji Bog, ki bo njegov malenkostni, a nujni doprinos pomnožil. Božja milost je kot ojačevalec: Govorcu omogoči, da doseže zadnjega poslušalca na stadionu, a sporočilo mora priti od človeka. Tudi najmočnejši ojačevalec sam od sebe nič ne stori. Učinkovit je šele v kombinaciji s človekovim vložkom, z besedo.

Vrata za izhod iz nesreče so vedno odprta ali Bog vedno takoj pomaga

Če bi imel čas, višarski romar pa iskreno voljo za poslušanje, bi mu rekel takole: Glej, tudi če bi jaz in ti in še milijon Slovencev obupali nad ljudmi in politiki, še vedno ne bi imeli razloga za obup. Bog ima rad človeka, vrata za izhod iz nesreče so vedno odprta. Zato se raje vprašajva, kako Bog gleda na nas in ne, kaj bi mi želeli – da ne bomo delali napak, ki so jih delali apostoli. Ko prisluhnemo Svetemu pismu, najprej ugotovimo, kako je Bog človeka ustvaril za srečno življenje, vendar človek vedno znova išče srečo drugod in pri tem po navadi zaide v trnje ali močvirje. Bog ga je ustvaril svobodnega in mu tega na silo ne prepreči. V trenutku pa, ko se človek tega zave in želi nazaj na pravo pot, mu Bog vedno takoj pomaga. Se pravi: Vprašanje ni, ali je Slovencem mogoče pomagati, ampak, ali Slovenci vemo, v kakšnem stanju smo, in, ali smo pripravljeni sprejeti pomoč.

Jeza in razočaranje ne vodita nikamor

Druga stalnica v Svetem pismu, v katerem so zabeležene ključne izkušnje človekovega iskanja smisla in sreče, je naslednja: Jeza in razočaranje ne vodita nikamor.

Nasprotno, praviloma vodita v napačno smer. Pomenljiva je zgodba preroka Elija, ki je edini preživel versko revolucijo v starem Izraelu. Ljudje so šli za drugimi bogovi in ko jih je Elija pozval, naj se izrečejo, kaj želijo – ali Boga svojih očetov ali bleščeče bogove svojih sosedov – so enoglasno odgovorili z molkom.

Bi svojega Boga, ampak hkrati tudi druge bogove. Bi spremembo, ampak tako, da jih ne bi nič stalo. Elija se je razjezil nanje in jih je zatožil Bogu. Imel je prav – ljudje so bili nehvaležni, neumni in še kaj. Ampak Bog ga je pošteno oštel: naloga preroka je, da ljudi brani pred Božjo kaznijo, ne pa, da jih toži.

Več lahko preberete na strani Socialnega tedna.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


8 KOMENTARJI

  1. Ne vem zakaj so janšisti tiho? Ali je p. Lah tudi ustanavljal kako desno stranko?

    Komentirajo samo še pod tiste članke, ki spodbujajo sovraštvo ali pa opevajo proteste pred sodišči ( slednje podpiram – samo nočem pa na Časniku brati vsak dan 6 člankov od 7 samo o tem).

  2. To je lep primer svetopisemske demokracije, ki človeku daje izbiro med človekoljubno in nečlovekoljubno življenjsko potjo.

    Ali naša politika spodbuja dovolj človekoljubno življenjsko pot?!

  3. Vendar, mirne in dostojanstvene proteste pred sodiči podpiram, saj opozarjajo na grobe kršitve človekovih pravic, ki jih neprizadeto povzročajo sodišča, ker ne gojijo čut za resnico, pravičnost in poštenje.

    Prav tako podpiram odkrivanje tančice iz nekdanjih oskubljenih arhivov, ki dokazujejo kakšna grozodejstva in kršitve človekovih pravic je počela slovenska politika v bivši totalitarni državi.

    Brez teh poučnih resnic in obžalovanja, ne moremo govoriti o etičnosti, ker je sicer etika le fasada pod katero skrivamo grdobije.

    Stalin in Tito sta se na zunaj lepo smehljala, v ozadju pa morila in zapirala ljudi, ki jima niso bili všeč.

  4. Žal mi je, da se nekateri pri prizadevanjih, da se uresničijo plemeniti vrednotni slovenski cilji, poslužijo grobih besed, kar izkoristijo nasprotniki plemenite slovenske prihodnosti, ki potem zavajajo javnost s svojo zunanjo etičnostjo, s katero prikrijejo svojo neplemenito usmeritev.

  5. Vrednotno plemenitenje Slovenije ne mara grobih, nevrednotnih besed in dejanj.

    Rabi pa občasno, da se na plemenite cilje opozori na vrednoten način s povišanim glasom, da slišijo tudi tisti, ki si zatiskajo uho.

  6. Glede nepravilnosti na sodiščih, pa tole:

    Dobro poznam iz lastnih pravosodnih izkušenj, ustroj in delovanje sodišč, da lahko stojim za tistim, kar zapišem o slovenskih sodiščih.

Comments are closed.