Srečanje patra Robleka s papežem Frančiškom

9

Pogovor s p. Roblekom, teologom in »duhovnim očetom« iz skupnosti Sv. Jožefa v Ljubljani.

Pater Jože, leto 2013 se je v tvojo knjigo življenja zapisalo z mastnimi črkami. V začetku decembra si se osebno srečal s papežem Frančiškom.

Res je, to leto mi bo ostalo nepozabno. Srečal sem se z resnično Božjim človekom. Pred vhodom v Dom svete Marte mi je policist rekel: čestitam vam, in srečen vi, ki se boste srečali s papežem. Najprej sem pomislil, da je to rekel iz navade. Imel pa je prav! Ko smo vstopali v Dom, me je zajel neki posebni mir in tiho pričakovanje. In srce je začelo močneje biti in kar samo od sebe moliti. Ko pa smo se zbrali s papežem pri oltarju, je moje bitje spreletelo tako veselje in me prežela neka topla svetloba in prostor kapele je napolnil Duh Božje lepote, vsi smo bili resnično lepi, presrečni in pripravljeni za Kristusovo daritev.

Kaj te je nagovorilo pri papeževi osebi?

Najprej njegov blag pogled, ko nas je pozdravil in uvedel v sveto mašo. Maševal je res zbrano in ponotranjeno. Božjo besedo je poslušal z zaprtimi očmi. Pridigal je tako preprosto in tako zavzeto in doživeto, kot da bi iz svojega srca jemal Božjo Besedo in jo polagal v moje srce.

Zelo me nagovoril njegov molk. Po končanem nagovoru se je usedel in je bil tiho in globoko zbrano molil dobrih pet minut. Tudi po obhajilu je kar dolgo tiho molil, ves potopljen v Kristusa. Po končani maši, ko smo se vrnili iz zakristije, je papež sedel med nas in smo skupaj z njim ostali še nekaj časa v molku.

Gotovo pa je bilo zame nepopisno doživetje, ko sva se osebno srečala. Njegov obraz je žarel od veselja, ki je prešlo tudi name. Minila je vsaka negotovost. Bolj kot z besedami me je nagovoril s svojim čistim in globokim pogledom, s stiskom rok in blagoslovom, ko me je pokrižal na čelu.

Od njega sem odhajal prenovljen in potrjen v tem, kar sem in kar delam v slovenski Cerkvi.

Kako poteka maša z njim v Domu Svete Marte?

Maša je preprosta in bolj privatna, papež jo daruje predvsem za sodelavce Vatikana. Večkrat pa so prisotni tudi gostje od zunaj, s katerimi se potem tudi sreča. Večinoma so bili pri tej sveti maši laiki, nekaj družin in otrok. Bilo nas tudi nekaj duhovnikov in dva škofa. Berilo in psalm sta brala mož in žena, ministrirala dva odrasla moža. Za delitev obhajila me je prosil papežev osebni tajnik, papež namreč pri tej maši ne obhaja.

Kako si se znašel v Rimu? Kaj te je vodilo tja, kaj je bil razlog za to pot?

Sledil sem Božjemu Duhu. Gnala me je Jezusova ljubezen do njegove Cerkve v Sloveniji. Mi ni vseeno, kakšen duh jo vodi. Odgovoren sem zanjo že s tem, da sem kristjan, še toliko bolj ker sem v njeni službi kot duhovnik. Kar dobro jo poznam, ji služim že skoraj petdeset let. Gospod mi je dal dar, da spremljam tolike ljudi na duhovni poti. Ko sem poslušal te ljudi, sem vedno bolj spoznaval in me je Božji duh notranje nagovarjal, da moram nekaj več narediti za slovensko Cerkev, da bo bolj Kristusova in evangeljska, da moram iti v Rim, h Kristusovemu namestniku na zemlji in mu poročati, kako je dejansko z nami. Veliko sem molil v ta namen in se pogovarjal in vedno bolj mi je Duh govoril, da ne smem in ne morem molčati. Vedel sem, da bo težka in odgovorna pot. Najprej sem šel k nunciju, potem pa naprej. In Bog mi je bil zelo milostljiv v Rimu.

Živimo v težkih časih za slovensko Cerkev, ki si ji ti posvetil večino svojega življenja. Kakšni so tvoji občutki, ko vstopaš v novo leto?

Res je, da so težki časi, pa vendar so to časi milosti. Bolj se zavedamo, kdo smo in komu pripadamo. Bolj čutimo potrebo po pristnem in resničnem krščanstvu, v katerem živi in deluje Jezus Kristus kot naš osvoboditelj, rešitelj in življenjska izpolnitev.

Na sebi čutim Jezusov pogled in njegovo sporočilo: smo njegovi, takšni kot smo. Vabi nas, naj mu pustimo, da nas oblikuje v čisto vsakdanjem življenju, in da ga lahko povsod in vselej najdemo, pa naj bo še tako lepo ali težko. On gre z nami, kje koli smo in kar koli delamo ali se dogaja z nami. On nam daje novo leto, nove priložnosti, da z Njim gradimo boljši – Božji svet.

Foto: arhiv p. Roblek

Pripis uredništva: pogovor je bil najprej objavljen na spletni strani Jezuiti.si

9 KOMENTARJI

  1. Tale zapis je tragikomičen, spominja na kak obisk v 19.stol. Vse kaže, da je ta papež demokratičen, blizu ljudem in da opušča stare protokolarneo običaje.
    Samo za vzorec: Ta jezuitski pater je ekstatično zapisal: “ko smo se zbrali …, je moje bitje spreletelo tako veselje in me prežela neka topla svetloba … vsi smo bili resnično lepi, presrečni”. Pesnik? Vzhodnjaški proskinesis?
    Slog, ki ni na ravni normalnega razgledanega kristjana.
    Spominja me na prebiranje sovjetskih časopisov izpred 50 let ali opisov sprejemov pri YU Josipu Brozu.
    Je morda prav taka cerkev potrebna očiščenja?

    • Zelo zanimivo. “Zdrava pamet” zasluži več kot tale kratek odziv. Morda se bo kdo poglobil v njen argument. Meni se nakazujeta dve vprašanji:

      1. Ali je v splošnih novinarskih medijih prostor za pozitivne in osebne vsebine? Tako cinični smo postali, da nam je vnaprej sumljiv vsak pozitiven prispevek v medijih. Krivci za to so seveda mojstri propagande, ki ne izbirajo sredstev, da bi v svoj jarem vpregli novinarje in medije s tem, ko od njih zahtevajo, da so prijazni do trenutnih oblastnikov. Vseeno pa ne bi bilo prav in modro, da bi vnaprej zavrgli kot sumljivo vsako poročilo o pozitivnih in lepih rečeh.

      2. Kako (če sploh) se zdrava duhovna izkustva razlikujejo od subjektivnih utvar človeka? Ni namreč dvoma, da so nekateri ljudje ob srečanju s Titom in Stalinom in Hitlerjem padli v trans. Je kakšna razlika med njimi in tistimi, ki srečajo papeža Frančiška? Osebno sem prepričan, da gre za močno različne izkušnje. A manjka mi znanja in nisem poglobljeno razmišljal o tem, da bi znal prepričljivo odgovoriti. “Zdravopametno” pa opažam, da papež in omenjeni diktatorji nikakor niso bili kompatibilni. Mussolini, Hitler, Tito in Stalin so Cerkev hoteli bodisi uničiti, bodisi vpreči v svoj jarem. Papeži so ravnali čisto drugače: obsodili so bolne ideje in napačno ravnanje diktatorjev, vendar niso iskali koristi zase. To se mi zdi zdravorazumski argument za to, da določena razlika mora biti.

      Kot soavtor pričujočega prispevka sem presodil, da govorim z zdravim človekom, ki je z menoj in bralci podelil pristno duhovno izkušnjo. Podobno se morajo vprašati bralci, kadar imajo pomisleke glede vsebine ali načina: ali gre za zdrave in poštene ljudi/ medij, s katerimi se je sicer mogoče ne strinjati, a so vredni zaupanja?

      Zdrava pamet je pomembna in prav je, da smo bralci previdni in kritični. Ne smemo pa pozabiti, da ima celo zdrava pamet omejen domet, posebno ko gre za teološke in duhovne zadeve. Kot pravi pregovor: Zdrava pamet ti govori, da je zemlja ploščata. Obstaja resničnost, ki je večja od naše pameti (prosto po apostolu Pavlu). Ne bi bilo pametno, če bi zaradi zdrave pameti zavrgli vse, kar je dobrega in lepega.

  2. Spoštovani gospod spraševalec dr. Peter Lah, mene bi pa zanimalo bistvo, se pravi vsebina patrovega poročila “Kako je dejansko z nami”. Saj menda njegova dognanja niso skrivnost?! Forma srečanja je bila očitno ok, od vsebine pa je odvisno, ali je bil obisk za Slovenijo koristen, odvečen ali – bognedaj – celo …

    • Se strinjam, tudi jaz v tem (sicer lepem in ganljivem) članku pogrešam vsebino pogovora med patrom in papežem. Mar gre za takšno skrivnost, da se ne sme niti postaviti vprašanja?
      Saj smo vsi kristjani prizadeti zaradi dogajanja v slovenski Cerkvi, kakršnakoli skrivnostnost je v tem primeru nesmiselna.

Comments are closed.