Svetoletno vabilo, kako se približamo Bogu
Na štefanovo sem romal na Višarje, kamor sem prepoten prišel po dveh urah naporne hoje po zaledeneli poti. V nedeljo pred božičem smo v toplem sončnem vremenu odprli svetoletna vrata, medtem ko so se sosednje kotline dušile v megli in dimu. Tu so nebesa zares bližja! Romarji, ki bodo v letu 2016 prestopili sveta vrata, bodo prejeli popolni svetoletni odpustek. Odpustek, kaj je to?
Osnovnošolcu mi je v roke prišla stara podobica, ki je poleg molitev in navodil za pobožnost vsebovala tudi skrivnostno opombo: Odpustek 100 dni. Počasi sem zbral pogum in župnika vprašal, kaj to pomeni, odpustek. Dobri župnik je segel po debeli knjigi in mi prebral katekizemsko definicijo: izbris časne kazni za grehe. Moje razumevanje tega dela teologije po tistem ni bilo nič večje, mi je pa z leti zraslo sočutje do župnikov, ki morajo radovednim osnovnošolcem pojasniti tako zamotane reči. Kaj torej pomeni »časna kazen«, ki mi bo izbrisana, če prejmem svetoletni odpustek?
V preteklem letu sem nabral nekaj kilogramov, ki jih prav nič ne potrebujem. Odvečna teža je zagrenila moje višarsko romanje: težji sem in bolj okoren. Večja verjetnost je, da mi spodrsne, in zvečer bom bolj utrujen kot sicer. Moja pobožnost do Marije ni nič manjša kot v preteklosti, tudi moj namen je trden, imam pa več »mrtve teže«, zaradi katere je vedno manj verjetno, da bom udejanjil pobožnost. Z drugimi besedami: telo in duh, čas in večnost sta v meni, ki sem narejen iz zemlje, neločljivo povezana. Dodani kilogrami iz mene niso naredili manj pobožnega človeka, so pa vseeno doprinesli k temu, da se bo moja pobožnost zmanjšala. Večja je verjetnost, da odneham pred ciljem ali se poškodujem. Naslednjič se bom spomnil na boleče mišice in bom raje ostal doma ali izbral kakšen lažji cilj.
Debelost je – v mojem primeru – pretežno posledica neurejenosti pri jedi in telovadbi. Hrana je božji dar, nujna za življenje in delo, priložnost za užitek in druženje. Do tu vse lepo in prav. A ta blagoslov se lahko spremeni v prekletstvo, če podležem nagonom in jem več, kot potrebujem, in v hrani iščem tisto zadovoljitev in varstvo, ki mi jo lahko da le odnos do Boga in bližnjega. Z vsakim dnem, ko grešim – to je, ko srečo iščem stran od Boga in bližnjega, sem bolj ubog v duhovnem smislu in bolj obtežen z nepotrebnimi kilogrami.
Ko se zavem, da hrana (ali pijača ali denar ali telesni užitki) ne morejo potešiti mojega hrepenenja po ljubezni in ne morejo odvzeti mojega strahu pred smrtjo, napoči trenutek spreobrnjenja. Opazim Boga in zaslutim, da sem pri njem varen in srečen. To spoznanje je lahko hipno, prav tako se lahko v trenutku odločim, da bom poslej srečo iskal le pri Stvarniku, da bom ustvarjene stvari imel rad zato in le toliko, kolikor me vodijo k Stvarniku. Ampak – žal! – stvar ni tako preprosta: na svojem telesu nosim, dobesedno, posledice preteklega ravnanja.
Več lahko preberete na druzina.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
