P. Lah, Družina: Trgovci z odpustki

7

Svetoletno vabilo, kako se približamo Bogu

Na štefanovo sem romal na Višarje, kamor sem prepoten prišel po dveh urah naporne hoje po zaledeneli poti. V nedeljo pred božičem smo v toplem sončnem vremenu odprli svetoletna vrata, medtem ko so se sosednje kotline dušile v megli in dimu. Tu so nebesa zares bližja! Romarji, ki bodo v letu 2016 prestopili sveta vrata, bodo prejeli popolni svetoletni odpustek. Odpustek, kaj je to?

Osnovnošolcu mi je v roke prišla stara podobica, ki je poleg molitev in navodil za pobožnost vsebovala tudi skrivnostno opombo: Odpustek 100 dni. Počasi sem zbral pogum in župnika vprašal, kaj to pomeni, odpustek. Dobri župnik je segel po debeli knjigi in mi prebral katekizemsko definicijo: izbris časne kazni za grehe. Moje razumevanje tega dela teologije po tistem ni bilo nič večje, mi je pa z leti zraslo sočutje do župnikov, ki morajo radovednim osnovnošolcem pojasniti tako zamotane reči. Kaj torej pomeni »časna kazen«, ki mi bo izbrisana, če prejmem svetoletni odpustek?

V preteklem letu sem nabral nekaj kilogramov, ki jih prav nič ne potrebujem. Odvečna teža je zagrenila moje višarsko romanje: težji sem in bolj okoren. Večja verjetnost je, da mi spodrsne, in zvečer bom bolj utrujen kot sicer. Moja pobožnost do Marije ni nič manjša kot v preteklosti, tudi moj namen je trden, imam pa več »mrtve teže«, zaradi katere je vedno manj verjetno, da bom udejanjil pobožnost. Z drugimi besedami: telo in duh, čas in večnost sta v meni, ki sem narejen iz zemlje, neločljivo povezana. Dodani kilogrami iz mene niso naredili manj pobožnega človeka, so pa vseeno doprinesli k temu, da se bo moja pobožnost zmanjšala. Večja je verjetnost, da odneham pred ciljem ali se poškodujem. Naslednjič se bom spomnil na boleče mišice in bom raje ostal doma ali izbral kakšen lažji cilj.

Debelost je – v mojem primeru – pretežno posledica neurejenosti pri jedi in telovadbi. Hrana je božji dar, nujna za življenje in delo, priložnost za užitek in druženje. Do tu vse lepo in prav. A ta blagoslov se lahko spremeni v prekletstvo, če podležem nagonom in jem več, kot potrebujem, in v hrani iščem tisto zadovoljitev in varstvo, ki mi jo lahko da le odnos do Boga in bližnjega. Z vsakim dnem, ko grešim – to je, ko srečo iščem stran od Boga in bližnjega, sem bolj ubog v duhovnem smislu in bolj obtežen z nepotrebnimi kilogrami.

Ko se zavem, da hrana (ali pijača ali denar ali telesni užitki) ne morejo potešiti mojega hrepenenja po ljubezni in ne morejo odvzeti mojega strahu pred smrtjo, napoči trenutek spreobrnjenja. Opazim Boga in zaslutim, da sem pri njem varen in srečen. To spoznanje je lahko hipno, prav tako se lahko v trenutku odločim, da bom poslej srečo iskal le pri Stvarniku, da bom ustvarjene stvari imel rad zato in le toliko, kolikor me vodijo k Stvarniku. Ampak – žal! – stvar ni tako preprosta: na svojem telesu nosim, dobesedno, posledice preteklega ravnanja.

Več lahko preberete na druzina.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


7 KOMENTARJI

  1. Če parafraziram starosto slovenske demokracije Omana, vsako švicanje vendarle ne pripelje v Švico. Kar pa ne pomeni, da je na sv. Višarjah kaj manj lepo.

    Ne vem če je našemu patru to lahko v tolažbo, ampak debelost postaja civilizacijska težava. Kot so nekoč to priznali za bolezni srca in ožilja in so tu že vidni uspehi z manjšo obolelnostjo in umrljivostjo, zdaj za rak ( in že pred časom za povezavo raka s kajenjem), ki še zmeraj strmo raste. Debelenja populacije se bo prej ali slej treba, na grozo tako dela levičarjev kot liberalcev, lotiti sistematično in že v otroški dobi.

    Slovenija se je tu, pri šolskih otrocih, prebila v evropski vrh, ob tem, da je zdajšnja populacija naših otrok približno 10% težja kot pred 20 leti. Tudi gibalno manj sposobna, preverjeno z objektivnimi šolskimi športnimi testiranji.

    Ni kaj, individualno in kot družba moramo v akcijo. Pa ne nad koloradskega hrošča. ( Obdavčenje sladkanih pijač je šele potreben začetek začetka.)

    • Če so davki namenjeni kaznovanju ljudi, potem je potrebno takoj zmanjšati astronomske in brutalne davke delovnim ljudem (večji kot 50, včasih 75 procentov) in povečati davke na potrošnjo.

  2. Naslov me je odbil zaradi besede ODPUSTKI. Odpustke imam v glavi kot zlo v Cerkvi, kot ključni razlog cerkvenega razkola zaradi arogance in pohlepa in oblastiželjnosti ter častihlepnosti Cerkve, predvsem klerikov, predvsem klerikov na oblastnih pozicijah. A razni novodobni “konzervativci” si ne bi upali napisati TRGOVANJE, to si upa samo napreden in duhovit jezuit.

    Jaz imam 15 kg preveč. Vampež. Zadnjih 20 let. Priznam, čeprav težko: očitno malikujem HRANO (pa ravno tega se pred dnevi nisem p. Polikarpu spovedal) . Si z njo skušam napolniti duševno in duhovno praznino. Tesnobo, strah pred smrtjo. Nadomestiti Boga. Gotovo je tudi nered, saj velikokrat jem po 18h, celo po 20h.

    Ta nered se je pri meni začel, ko sem bil v Italiji, kjer so se za mene, večnega suhca, večerje začele prepozno, šele ob 21h, 22h. Tam je bila hrana tudi izredno okusna za razliko od ZDA, Anglije, Nemčije.

    Pašta,kruh. pa sam sem doma kuhal in jedel ostanke za otroci (da ne mečemo hrane stran). Pa vsakič kak poceni sladoled v Lidlu pri nakupih.

    Takrat približno sem se tudi sam lotil v veliki noči 15 dnevnega posta. Morda sem si s tem fental želodec. Morda je refluks bolj starostna stvar kot starinski vid.

    V tistem času so me jezuiti kot laika (kratkoročno zelo neuspešno) vzgajali k več reda. Ne vem koliko jim je to uspevalo. Glavni problem je bila trdna in osebna vera, neko zadovoljivo zadovoljstvo s samim seboj kot Božjim otrokom. Sprejemanjem samega sebe kot OK bitja.

    Moj prijatelj me je kar tako za hec povabil, da začneva vsak dan 10km teči kot priprave na polmaraton Radenci. Tako sem v 5 letih tekel 3 Radence in 2 Ljubljane (1:43).

    Kadar sem pa sam šel teči, pa sem ponavljal stavke iz Božje besede, ki so me nagovorili v vsakoletnih DV v tišini. Enourni tek vsak dan je res Božji dar. Zadnjih 5 let ne smem več teči zaradi dedne bolezni, ki je v dokončni fazi.

    Po uspešni operaciji rakavega tumorja in soočanju z dedno boleznijo, ki me počasi izsesava, sem prebiral tudi o zdravi prehrani, dr. Johana Budwig, Anita Šupe: Low Carbon High G? (omega3 in maščobe) . Zadnjih 70 let industrijska hrana in preveč cukra uničuje ožilje, povzroča zasvojenost (depresije), epidemije debelosti in raka.

    Diete in vegani so novodobna religija, fanatične sekte, zato sem jih gledal zviška.

    Nič malikovanja + red+ redna ura gibanja na dan+ čim manj cukra (tudi škroba) + pij samo vodo ali pivo + ne jej po 18h +pij veliko.

    Po 2 letih sem pod 100 kg. Težko se kdaj približam 95. Tu sem kar neuspešen.

    • Uh, si direkten. Smo kar v klubu glede pribitka. Tudi jaz imam 15 kg več kot pred več kot desetletjem, ko sem še vozil rekreativne kolesarke tekme ( Vršič, Franja, Stari vrh, Soriška pl, Rakitna) in šel na en Lj polmaraton. Glede pribitka teže smo si sami krivi; vzroke si pa sam dobro opredelil; tudi priporočila, razen o pivu bi se dalo diskutirat.

      Želim ti veliko zdravja in nekaj optimizma v letu 2016!

    • Tako je, AlFe. Iz spoštovanja do avtorskih pravic Družine boste morali za drugi del – tisti, ki ni o kilogramih – počakati še kakšen dan, ali pa kupiti Družino 🙂
      Vsem blagoslovljeno leto Gospodovo 2016!

Comments are closed.