P. Gantar za Večer: “Šarec je najbližji približek Pahorju.”

0
Foto: Matic Štojs Lomovšek

Če povzamemo, politični prostor se po prvem krogu volitev, v kolikor ne bo prišlo do kakšnega prevrata v Novi Sloveniji, ne bo pomembno spremenil. Predsednika bomo dobili. Kdorkoli od obeh preostalih kandidatov že bo, ne bo preveč različen od sedanjega. Šarec je najbližji približek Pahorju.

Z bistroumnim nesmislom v naslovu bi lahko najkrajše povzeli rezultat nedeljskega prvega kroga volitev za predsednika države. Zmaga aktualnega predsednika Pahorja je bila pričakovana že v prvem krogu, vendar se nihče ni preveč čudil, da se je obrnilo drugače. Ko so po zaprtju volišč rezultati glasovanja pričeli počasi curljati na tv ekrane in se je začetna nejevera komentatorjev pričela preobražati v poskuse interpretacij, kaj se je pravzaprav zgodilo, je prvi reagiral aktualni predsednik. Takoj je zaslutil nevarnost – to prinese dolga politična kilometrina – in se je pojavil v popolni predsedniški podobi, brezhibno urejen, nasmejan, uglajen, in se razglasil za zmagovalca, še preden bi ga bil kdo utegnil razglasiti za poraženca, ker ni zmagal že v prvem krogu. Vedel je, da ne sme pokazati razočaranega, kaj šele “luzerskega” obraza, saj bi lahko sprožil učinek “snežne kepe” in glasovi volivcev bi se lahko začeli valiti k protikandidatu v drugem krogu.

Sicer pa je bilo o letošnjih predsedniških volitvah in volilni kampanji že skoraj vse izrečeno. Nizka volilna udeležba je najprej rezultat splošnega nezaupanja v politiko, šibkosti funkcije predsednika države, slabe izbire kandidatov in kandidatk ter navsezadnje tudi slabega vremena. Moram priznati, da na nobenih volitvah doslej nisem naletel na toliko znanih in neznanih ljudi, ki so me spraševali za nasvet, katero ime naj obkrožijo na glasovalnem listku. Moral sem jim pojasniti, da bi to rad vedel tudi sam.

Med ostalimi kandidatkami in kandidati je gotovo potrebno omeniti Romano Tomc kot pozitivno presenečenje. Če so običajno predsedniški kandidati SDS dobivali solidne odstotke glasov, je bilo to zaradi močne stranke, ki jih je podpirala. Na teh volitvah se zdi, da je bilo drugače. Z razmeroma umirjenim, “dialoškim” in razumnim nastopom na soočenjih je zbudila zanimanje marsikaterega potencialnega volivca, ki sicer nikakor ne bi volil SDS, in marsikdo (to vem iz prve roke) je ni volil prav zato. Stranka je bila zanjo tokrat utež, ki jo je držala navzdol, brez nje bi bila utegnila dobiti več. Njen solidni rezultat bi moral sprožiti v SDS odpisano vprašanje “novih obrazov”, vendar na to do naslednjih volitev lahko kar pozabimo. Nasprotno velja za Ljudmilo Novak. Njen rezultat ni polom, vendar tudi ne kakšen “presežek”, zato utegne imeti težave v radikalno desnem krilu svoje stranke, ki raču- na na povratek k starim zavezništvom z SDS.

Najslabše jo je seveda odnesla SMC z možnimi pomembnimi posledicami za njen politični razvoj. Pravzaprav se je SMC ob predsedniških volitvah znašla v podobnih razmerah kot nekdanja LDS, ki je tudi bila največja vladna stranka, v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Kot vodilni stranki se je spodobilo, da na predsedniških volitvah postavi svojega kandidata, čeprav je podporo zajemala iz istega volilnega bazena kot neuničljivi kandidat in “naravni” predsednik Kučan. Njeni rezultati so bili vsi po vrsti slabi in niti blizu ni bila temu, da bi “kapitalizirala” vodilno vlogo v tedanjem političnem prostoru. Vendar je za kandidate postavljala ugledne javne osebnosti, ne pa izrazito političnih figur, kot so na primer člani vlade. SMC je storila prav to in se je zaletela v zid. Rezultat, ki ga je dosegla njihova kandidatka, je obupen, v njem se zrcali tudi kritika vlade, in ministrica za šolstvo bo v preostanku mandata težko živela z bremenom poraza. Če je LDS postavljala kandidate za predsednika republike še v obdobju naivne vere v demokracijo, bi se SMC lahko iz polpretekle politične zgodovine kaj naučila. Ampak ne, ker se novo politično štetje začenja z njo. To je prvi poraz SMC, s katerim je končno postala samo še ena politična stranka in ne več rešiteljica “zavožene države”, za kar se je pogosto razglašala.

Če povzamemo, politični prostor se po prvem krogu volitev, v kolikor ne bo prišlo do kakšnega prevrata v Novi Sloveniji, ne bo pomembno spremenil. So pa volitve izpostavile ranljivost SMC, kar je lahko najprej razlog za nemir v njenih lastnih vrstah. In navsezadnje: predsednika bomo dobili. Kdorkoli od obeh preostalih kandidatov že bo, ne bo preveč različen od sedanjega. Šarec je najbližji približek Pahorju.

Celotno besedilo članka, ki ima naslov Pričakovano presenečenje je objavljeno v časniku Večer.

Foto: Matic Štojs Lomovšek