P. Frankl, Finance: Prvorazredni sindikalisti in drugorazredni novinarji

1

Sindikalisti, povejte jasno, da gre za denar, novinarji Dela pa naj ne jemljejo krvavega denarja, ki ga služijo Slovenske novice.

Eden od mnogih slavnih izrekov legendarnega politika Winstona Churchilla, v kratkem bo minilo pol stoletja od njegove smrti, naj bi bil: gospodje, zmanjkalo nam je denarja, zdaj moramo začeti razmišljati. V Sloveniji je veliko ljudi, ki razmišljajo, veliko je takih, ki tega ne počno. Denar mora biti, denar mi preprosto pripada, je miselni okvir kar številnih Slovencev.

Ljudje, ki menijo, da jim denar preprosto pripada, tudi če ga zmanjkuje, praviloma denar hkrati tudi najbolj prezirajo. Bil naj bi nekaj pogrošnega, povsem trivialnega, nekaj, o čemer ne gre izgubljati besed, kaj bi o njem, v življenju so pomembne druge reči, vendar. Bipolaren odnos. Ljudje, ki denar najbolj prezirajo, postanejo sila popadljivi, če jim grozi, da ga ne bodo več dobili toliko, kolikor mislijo, da jim pripada.

Poglejmo sindikate. Povsem normalno je, da si prizadevajo za to, da bi tisti, ki jih zastopajo, denarja od delodajalcev dobili čim več. To je povsem legitimno. A ni jasno, zakaj premnogi sindikalisti oziroma pripadniki levih strank, seveda ne vsi, nekako skrivajo, da jim gre za denar. Celotno debato o denarju ideologizirajo, namesto da bi se bojevali za plače, protestirajo denimo proti privatizaciji, gredo se politiko, v bistvu se grejo oblast. Želijo državno lastnino. Jasno: ker so v bistvu oblast oziroma so ji zelo blizu, si denar, ki ga sicer prezirajo, iz skupne vreče laže vzamejo. Če bi bila lastnina zasebna, govorimo recimo o Telekomu, bi to bilo težje. No ja, v državah, s katerimi bi se želeli primerjati, torej recimo z Avstrijo, imajo državne lastnine manj, a kljub temu se mi zdi, da bi v tamkajšnjem nekdaj državnem telekomu, ki so ga pred nedavnim prodali mehiškemu naložbeniku, utegnili imeti višje plače kot v našem, vsaj statistike tako kažejo. In tako je zaradi manj učinkovitega vladanja denarja pri nas manj in manj, prezir do njega in želja po njem pa postajata vse večja.

Ko se je avstrijski tedaj večinsko državni telekom pred leti preoblikoval v povsem normalno oziroma tržno gospodarsko družbo, so avstrijski sindikalisti za delavce v njem izbojevali dober posel. Še zdaj v mehiško-avstrijskem telekomu obstajajo zaščitene kategorije delavcev, ki jim delodajalec ne more nič, kaj šele, da bi jih odpustil. Tak status jim je izbojeval sindikat, ki mu je šlo za denar svojih članov, in ne za ideologijo.

Več lahko preberete v Financah.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

  1. Ko bo konec skrajnih egoizmov, ki rušijo skupno slovensko dobro, bo zasijalo sonce pospešenega razvoja in standarda.

Comments are closed.