P. Frankl, Finance: Kaj v javnem sektorju grdo diši

6

Javni sektor naj začne odpravljati neumnosti, birokracijo, in potem bo vse v redu.

Javni sektor je demotiviran, mladi ne morejo napredovati, plače se ne višajo, vse pogostejše so take tožbe. Nekatere zaposlene v javnem sektorju naj bi bilo sram priznati, da ne delajo v podjetju, saj jih ves čas obkladajo, da so pijavke. To so težave, a prepričan sem, da so silno redki tisti, ki javnemu sektorju jemljejo pravico do obstoja, in da marsikdo sploh ne razume, kaj je tisto, kar »gospodarsko« Slovenijo najbolj moti. In to kljub temu, da je »gospodarska« Slovenija razočarana, da vladi ni uspelo kaj dosti prihraniti pri pogajanjih s sindikati javnega sektorja.

1. Zelo nesimpatična značilnost »negospodarske« Slovenije je po mojem mnenju njen zelo močni miselni okvir, ki bi ga lahko označili kot miselnost »to mi pripada«. Poglejmo recimo izjavo ekonomista Aleksandra Aristovnika. V intervjuju za Mladino med drugim v oči bode njegov odgovor na vprašanje, kako je občutil krizo: »Če v času krize ne bi napredoval iz naziva docenta v izrednega profesorja, bi bil še zdaj v istem plačilnem razredu kot leta 2008.« Poznam ogromno ljudi, ki jim je kriza odžrla velik del prihodka in niti ne pomislijo na to, da jim nekaj preprosto pripada – recimo to, da plača preprosto mora naraščati.

2. Zanimiv je pogled slovenskega levičarskega patriota, ki v svojih tekstih in intervjujih, posvečenih zgodovini in politični misli, po navadi biča tako imenovani neoliberalizem. Božo Repe, ravno tako v Mladini, ko govori o pomanjkanju slovenske suverenosti, pove, da je bilo slovensko približevanje EU polno simbolnih servilnih dejanj, opustitev prostocarinskih prodajaln …

Gospoda Repeta lahko razumem, da je bilo zanj zaprtje tovarne sladkorja v Ormožu servilno dejanje, ni mi pa jasno, kaj je po njegovem mnenju bilo narobe z zaprtjem djutifrijev – ne nazadnje so prav ti eklatanten simbol neoliberalizma – kdor gre čez mejo, lahko kupi viski, ne da bi plačal davek … Kako gre to skupaj s preganjanjem neoliberalizma? Logika: če je neoliberalizem »naš«, če je lev, je to O. K., če pa ni povsem »naš«, če je tuj in tudi če sploh ni »neoliberalizem«, je pa hudičevo seme? V redu je, če pivovarni predvsem z državnobančnim denarjem in celo ob pomoči Janeza Janše kupi Boško Šrot, če se Telekom za dober denar prodaja Nemcem, je pa to grozno?

Več lahko preberete v Financah.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


6 KOMENTARJI

  1. Če ustvarjaš za skupnost, ti ničesar ne pripada mimo gospodarske moči skupnosti in tvojega prispevka k tej moči.

  2. Javni sektor je kriv:
    – da črpamo velik del evropskih sredstev
    – da smo se odrekli 220 mio sredstev za ohranjanje in spodbujanje slovenske kulturne dediščine in ustvarjanje dohodka s tega naslova
    – da smo na repu učinkovitosti pravosodja pri izgrajevanju demokracije in človekoljubnih vrednot
    – da so stečajni postopki gospodarsko neučinkoviti
    – in še in še…

  3. Vendar odgovorni v javnem sektorju ne nosijo za te grehe nobene odgovornosti. Kdo jim drži štango?!

  4. Popravek k 1. točki

    Javni sektor je kriv, da ne črpamo velik del evropskih sredstev…

    Zaposleni v javnem sektorju odgovarjajo kdaj koli po zakonu, pa jih ne pokličemo na odgovornost. Medtem, ko politiki, žal le na volitvah.

  5. Evo, tole Lahovnikovo izjavo bi jaz namenil Franklu in njegovi mladi liberalni gardi, še bolj pa GZS, Samu Hribar Miliču in raznim managerskim združenjem:

    Dr. Matej Lahovnik, ekonomist: “Po eni strani poslušamo zgodbe, da državni menedžerji niso motivirani, čeprav imajo petnajstkrat višje plače od katerega gasilca, ter da jim je treba zato zagotoviti še dodatne bonuse. Po drugi strani pa od gasilcev in medicinskih sester pričakujemo visoko motiviranost in predanost delu, čeprav ob plači ne prejemajo nobenih posebnih dodatnih bonusov za motivacijo in uspešnost. Nekatere naj bi torej motivirano delali le ob pogoju visokih nagrad in bonusov, drugi pa na etično-ljudski motivacijski pogon. Zdi se, da Slovenija tudi glede nagrajevanja zaposlenih v širšem javnem sektorju vse bolj postaja dežela dvojnih meril.”

    • Pa naslednjič mogoče pomislite na te “nemotivirane” fante iz državnih in paradržavnih poslovodstev in nadzornih odborov, ko vam bojo mediji spet prodajali ideje, kako nam bo vsa ustvarjalna inteligenca ušla v tujino brez enotne davčne stopnje + socialne kapice. Ti fantje so seveda posebej iskana kategorija na zahodu, njihov sloves seže vsaj do Havajev.

Comments are closed.