Prejšnji teden je završalo; supervizor s protikorupcijske komisije in potem vsi mediji so objavili, kakšne honorarje iz javnih virov so v minulem desetletju prejemali pomembni posamezniki, med njimi zlasti profesorji s fakultet, ekonomskih, pravnih, upravnih, naravoslovcev na seznamu ni. Rekorderka, ministrica za šolstvo, je odstopila.
Supervizor je do podrobnosti objavil to, kar smo sicer že vsi vedeli, a do supervizorjevega razkritja še neobjavljene skupne številke so bile nazorne in enormne, šlo je za več kot 10-letno dobo in več kot polmilijonski zneski bodejo v oči. V praksi pomenijo, da so rekorderji v desetih letih mesečno poleg plače v povprečju prejeli priboljšek v višini vsaj polovice, recimo da je nekdo, ki ima plačo 2.500 evrov neto, zraven dobil še 1.500 evrov neto.
Dilem, ali so ti zaslužki legalni in legitimni, je ogromno. »Kaj je narobe, če fakulteta na trgu proda svoje storitve, in potem profesorju, ki za fakulteto poleg svojega rednega dela opravi še dodatno, prek podjemne pogodbe nakaže še honorar? In pogodbe o delu so visoko obdavčene. Jasno je, da je delo bilo opravljeno, tudi fakulteta ima nekaj od tega, saj, normalno, del prihodka obdrži zase.«
Tako mi je ob izbruhu afere razlagal vir z neke od fakultet. Ta mi je še povedal, da je nepravično to, da so na seznamu rekorderjev zdaj tisti profesorji, ki dodatno zaslužijo prek fakultet; ti svoje storitve tržijo tudi subjektom, ne samo izrednim študentom, ki niso proračunski porabniki. Če bi profesorji delali prek svojih podjetij, honorarjev od proračunskih neporabnikov supervizor ne bi zabeležil. Če ima redno zaposleni profesor espe in svoje storitve ponuja neposredno Francki, d. o. o., ne bi bil na tapeti, če pa je profesor priden in kot zaposleni fakultete opravi storitev prek posredništva svojega delodajalca, tudi če jo je sam prodal, pa nasrka.
Vir za izplačilo honorarjev so (tudi ali predvsem) prihodki, ki niso plod sodelovanja fakultete z javnim sektorjem, a ker je fakulteta del javnega sektorja, tudi s trga pridobljeni honorar profesorju postane odhodek javnega sektorja.
Moj sogovornik ima prav in hkrati ne. Prav ima po mojem mnenju zato: narobe je, da ima redno zaposleni profesor hkrati tudi podjetje. Kajti tudi zato, ker je profesor, ima ime, infrastrukturo ter še kaj, kar mu omogoča, da svoje storitve sploh ponuja. Če ne bi bil profesor, bi svoje storitve težje prodal in zato je edino logično, da je tudi njegov zaposlovalec udeležen pri teh prihodkih. In logično je tudi, da fakulteta želi tržiti svoje storitve in da svoje zaposlene za dodatno delo tudi dodatno plača. Če redno zaposleni profesor oceni, da bi svoje storitve lahko prodajal tudi brez redne zaposlitve na fakulteti, naj odpove delovno razmerje, naj se trži, in tudi fakulteti naj za svoje raziskave in predavanja zaračuna kot podjetnik. In fakulteta bo presodila, kdaj ga potrebuje. Biti redno zaposlen in hkrati izdajati fakture prek svojega podjetja po mojem mnenju ni etično – torej tudi profesor Miro Cerar ni bil etičen -, vse dokler ni postal predsednik vlade.
In zakaj nima prav? Javnost je znorela zaradi več razlogov, najbolj vsebinski je: če bi bil profesor naravoslovec, se razdajal študentom, raziskavam in hkrati prek fakultete prodal denimo Siemensu kaj novega in bi pri tem strojna fakulteta in hkrati profesor dobro zaslužila – potem bi tak profesor bil heroj.
Več lahko preberete na Financah.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
