Prof. p. dr. Edvard Kovač, znani slovenski filozof, teolog in esejist, ki v Ljubljani predava na Teološki, Filozofski in Biotehnični fakulteti, poleg tega pa še na Katoliški univerzi v Toulousu, na univerzi v Bordeauxu in, ki je za svoje delovanje pred nedavnim prejel Francoski Red umetnosti in leposlovja, je pred dnevi predaval v okviru društva Slovenski katoliški izobraženci na temo z zgornjim naslovom.
Glavna nit predavanje je bila posvečena dialogu med agnosticizmom in krščanstvom, oziroma katolištvom v Zahodni Evropi, predvsem pa v Sloveniji. Eden od povodov za to temo, ki na prvi pogled za širšo publiko ne zgleda zanimiva, je bila presenetljiva novica, da je papež Benedikt XVI. na nedavno srečanje nosilcev glavnih svetovnih religij povabil tudi pet agnostikov. Ob podatku, da raziskave kažejo, kako je agnosticizem v Zahodni Evropi v krizi, in kako išče stik s krščanstvom, je ta poteza bolj razumljiva, vendar še vedno presenečenje, saj za laično javnost ni velike razlike med ateizmom in agnosticizmom. Zdelo se je, da predavatelj za potrebe večera pristaja na to enačenje, predvsem za obravnavo razmer na slovenskih tleh.
Posebnosti slovenskega krščanstva
Kot prvo posebnost katoliške Slovenije je predavatelj omenil cerkvice in kapelice na vrhovih gričev. Arheologi namreč na osnovi izkopavanj sklepajo, da so ob prihodu irskih misijonarjev na teh mestih stali krvavi žrtveni oltarji, ki so bili ali odsev žrtvovanjskih čustev naših prednikov, ali pa način, da so izživeli svoja nasilna nagnjenja in nato živeli v miru. Misijonarji so spremenili namembnost teh žrtvenih oltarjev in jih predelali v krščanske sakralne objekte.
Druga posebnost, ob kateri se je predavatelj zadržal, je primes protestantske delovne etike v slovenskem katolištvu in preko njega v slovenskem narodnem značaju. To je darilo slovenskih protestantov, posebno Primoža Trubarja. Ko se je moral umakniti v tujino, so ostale za njim knjige v slovenskem jeziku, na hitro izpiljenem do take mere, da bi Slovenci z njimi in z verovanjem pridobljenem iz njih, lahko stopili pred večnega sodnika, ki so ga takrat pričakovali. Skrb za izpiljeno in slovnično utemeljeno slovenščino je za protestanti prevzela katoliška obnova. Ta skrb je nato preko Slomška prišla do današnjih dni.
Kljub različnosti latinske katoliške mentalitete in severnoevropske protestantske mentalitete, je za Slovenijo značilna mešanica obojih. Etično prakso pa je krojila tudi stroga moralna janzenistična praksa.
Državljanska vojna
Za drugo polovico 20. stoletje na Slovenskem je bila značilna nasilna sekularizacija, medtem ko se je v preostali Evropi bolj ali manj odražala naravna sekularizacija, s poudarkom na osebni avtonomnosti.
Državljanska vojna, ki so jo sicer povzročili revolucionarji z uvoženo ideologijo, bi bila do Cerkve manj krvava, če bi se Cerkev ob prelomu stoletja bolj sekularizirala. V krščanstvu je prevladovalo “čredništvo”, osebna vernost pa je bila v drugem planu. Tudi velika načelnost kot izraz strogega janzenizma je pospeševala narodni razdor.
Na Hrvaškem, kjer sta bila Cerkev in politika veliko bolj razmejena, je bila državljanska vojna znotraj hrvaškega naroda manj krvava. V odnosu države do krščanstva tudi danes Hrvaška nima konfliktnega razmerja, kot npr. Slovenijo.
Kaj pa sedaj?
Komunistično nasilje, ki si je prizadevalo uničiti slovensko katolištvo, s svojim delovanjem ni bilo tako uspešno, kot sekularizem, ki nas vse bolj obvladuje po osamosvojitvi in pridružitvi EU. Opaziti je paradoks, saj je na eni strani (bila) zakramentalna praksa precej visoka, vendar je na drugi strani prisotna visoka sekularna moralna praksa. Ta paradoks se odraža v opuščanju tradicionalne moralnosti, ne pa religioznosti. Tako je zanimivo, da je v Sloveniji še vedno procentualno več kristjanov, kot v Zahodni Evropi. Vendar se razmere slabšajo, posebno, če gledamo nanje s suhimi številkami. Če pa pogledamo okoli sebe z odprtimi očmi, opazimo prve sadove vzgoje v osebnem krščanstvu. Veliko nam o tem pove Celjski evharistični kongres.
Vendar pa je še vedno velik del slovenske populacije prepuščene sami sebi in modnim trendom. Veliko vprašanje je kako naj se ji Cerkev približa. Da je to mogoče doseči s prijateljskimi srečanji pa kaže papež s svojim povabilom k dialogu.
Foto: Teološka fakulteta
Video: Socialna akademija
