P.dr. Edvard Kovač: Medkulturni dialog med nacionalizmom in multikulturnostjo (video)

12
353

Prof. p. dr. Edvard Kovač, znani slovenski filozof, teolog in esejist, ki v Ljubljani predava na Teološki, Filozofski in Biotehnični fakulteti, poleg tega pa še na Katoliški univerzi v Toulousu, na univerzi v Bordeauxu in, ki je za svoje delovanje pred nedavnim prejel Francoski Red umetnosti in leposlovja, je pred dnevi predaval v okviru društva Slovenski katoliški izobraženci na temo z zgornjim naslovom.

Glavna nit predavanje je bila posvečena dialogu med agnosticizmom in krščanstvom, oziroma katolištvom v Zahodni Evropi, predvsem pa v Sloveniji. Eden od povodov za to temo, ki na prvi pogled za širšo publiko ne zgleda zanimiva, je bila presenetljiva novica, da je papež Benedikt XVI. na nedavno srečanje nosilcev glavnih svetovnih religij povabil tudi pet agnostikov. Ob podatku, da raziskave kažejo, kako je agnosticizem v Zahodni Evropi v krizi, in kako išče stik s krščanstvom, je ta poteza bolj razumljiva, vendar še vedno presenečenje, saj za laično javnost ni velike razlike med ateizmom in agnosticizmom. Zdelo se je, da predavatelj za potrebe večera pristaja na to enačenje, predvsem za obravnavo razmer na slovenskih tleh.

Posebnosti slovenskega krščanstva

Kot prvo posebnost katoliške Slovenije je predavatelj omenil cerkvice in kapelice na vrhovih gričev. Arheologi namreč na osnovi izkopavanj sklepajo, da so ob prihodu irskih misijonarjev na teh mestih stali krvavi žrtveni oltarji, ki so bili ali odsev žrtvovanjskih čustev naših prednikov, ali pa način, da so izživeli svoja nasilna nagnjenja in nato živeli v miru. Misijonarji so spremenili namembnost teh žrtvenih oltarjev in jih predelali v krščanske sakralne objekte.

Druga posebnost, ob kateri se je predavatelj zadržal, je primes protestantske delovne etike v slovenskem katolištvu in preko njega v slovenskem narodnem značaju. To je darilo slovenskih protestantov, posebno Primoža Trubarja. Ko se je moral umakniti v tujino, so ostale za njim knjige v slovenskem jeziku, na hitro izpiljenem do take mere, da bi Slovenci z njimi in z verovanjem pridobljenem iz njih, lahko stopili pred večnega sodnika, ki so ga takrat pričakovali. Skrb za izpiljeno in slovnično utemeljeno slovenščino je za protestanti prevzela katoliška obnova. Ta skrb je nato preko Slomška prišla do današnjih dni.

Kljub različnosti latinske katoliške mentalitete in severnoevropske protestantske mentalitete, je za Slovenijo značilna mešanica obojih. Etično prakso pa je krojila tudi stroga moralna janzenistična praksa.

Državljanska vojna

Za drugo polovico 20. stoletje na Slovenskem je bila značilna nasilna sekularizacija, medtem ko se je v preostali Evropi bolj ali manj odražala naravna sekularizacija, s poudarkom na osebni avtonomnosti.

Državljanska vojna, ki so jo sicer povzročili revolucionarji z uvoženo ideologijo, bi bila do Cerkve manj krvava, če bi se Cerkev ob prelomu stoletja bolj sekularizirala. V krščanstvu je prevladovalo “čredništvo”, osebna vernost pa je bila v drugem planu. Tudi velika načelnost kot izraz strogega janzenizma je pospeševala narodni razdor.

Na Hrvaškem, kjer sta bila Cerkev in politika veliko bolj razmejena, je bila državljanska vojna znotraj hrvaškega naroda manj krvava. V odnosu države do krščanstva tudi danes Hrvaška nima konfliktnega razmerja, kot npr. Slovenijo.

Kaj pa sedaj?

Komunistično nasilje, ki si je prizadevalo uničiti slovensko katolištvo, s svojim delovanjem ni bilo tako uspešno, kot sekularizem, ki nas vse bolj obvladuje po osamosvojitvi in pridružitvi EU. Opaziti je paradoks, saj je na eni strani (bila) zakramentalna praksa precej visoka, vendar je na drugi strani prisotna visoka sekularna moralna praksa. Ta paradoks se odraža v opuščanju tradicionalne moralnosti, ne pa religioznosti. Tako je zanimivo, da je v Sloveniji še vedno procentualno več kristjanov, kot v Zahodni Evropi. Vendar se razmere slabšajo, posebno, če gledamo nanje s suhimi številkami. Če pa pogledamo okoli sebe z odprtimi očmi, opazimo prve sadove vzgoje v osebnem krščanstvu. Veliko nam o tem pove Celjski evharistični kongres.

Vendar pa je še vedno velik del slovenske populacije prepuščene sami sebi in modnim trendom. Veliko vprašanje je kako naj se ji Cerkev približa. Da je to mogoče doseči s prijateljskimi srečanji pa kaže papež s svojim povabilom k dialogu.

Foto: Teološka fakulteta

Video: Socialna akademija

12 KOMENTARJI

  1. Na Hrvaškem da sta bili Cerkev in politika veliko bolj razmejeni? Miroslav/Tomislav Filipović-Majstorović Vas pozdravlja!

    • He, he, he…tudi meni je ta stavek padel v oči. Očitno omenjeni filozof še ni slišal za zadeve kot so program prekrščevanja Srbov itd. Pa če bo kaj šel v Zagreb, bi bilo dobro, da si medvojni katoliški tisk malce prebere.

      Uradno glasilo zagrebške nadškofije v letih 1941-45 namreč o režimu piše zelo pohvalno, prav tako pa ne moremo mimo vključitve dela duhovščine, predvsem frančiškanov, v samo izvajanje zločinov ustaškega režima. 62 duhovnikov se je po dogovoru med Stepincem in Paveličem takoj po kapitalaciji Jugoslavije vključilo neposredno v vojsko in organe ustaške oblasti. Vzporedno se je začela gonja predvsme proti Srbom preko cele takratne NDH. Praktično vsi škofje zagrebške nadškofije so napisala razna pisma podpore novi ustaški oblasti. Kot sem pa omenil že v eni drugi temi je posebej poučno branje že emenjenega Katoličkega dnevnika. Urednik tega lista dne 15.6. 1941 npr napiše:
      Citiram:
      PA valjda zato je baš dana s vrijeme, da se i u katoličkim redovima zauvijek i posve obračuna s fatalnim -više praktičnim nego teoretskim predrasudama o buntovnosti koja je u službi pravde, poštenja i istine. Crkva je katolička najbolja odgojiteljica takve buntonovnosti, ali mnogi katolici, pa i pojedini crkveni ljudi nisu ni jedanput zatajili. Zato: neka se već odjednom prestane s glupim i Kristusovih učenica nedostojnim tvrdnjama, da se proti zlu i pokvarenjacima valja boriti u rukavicama. JEdnostavan ali pun svete uzbune papa Grgur VII očistio je Crkvu od mnogo drača i korova ne finoćom nego jakom rukom kojom je upravljala sveta uzbuna. Poglavnik je pravi muž, pravi velikan. Velikan Božji i narodni. Neka Bog dragi poživi našeg poglavnika.
      Opomba rx170: Poglavnik= Ante Pavelić
      Seveda se žal navezava na ustaški režim in poglavnika ne konča samo pri hrvaškem kleru. O vlogi in povezavah RKC in ustaškega režima piše tudi dr. Milan Bulajič na podlagi dokumentov Kontraobveščevalnega korpusa Vojske ZDA. Odvetnik John Loftus je dosegel sodno odredbo za razkritje določenih dokumentov in v enem izmed teh dokumentov se dobesedno navaja:
      Citiram:
      “Pavelićeve zveze so tako visoke in njegov trenutni položaj je toliko kompromitirajoč za Vatikan da bi njegova ekstradicija zadala porazni udarec RKC”
      Vir:
      Counter Intelligence Corps, Rome Detachment, A.P.P. 512, U.S. Army, 12 September 1947, Case № 5650-A. Memorandum for tha Officer in charge. Subject: Pavelić, Ante. Re: Present Status.
      Sramotni Paveličev beg iz države maja 1945 p je opisan v večih člankih Hrvaške revije (ustaško emigrantsko glasilo, ki je izhajalo v Argentini).

      Malce branja priporočam preden se postavijo trditve, kot je zgornja.

  2. Berem:
    Kot prvo posebnost katoliške Slovenije je predavatelj omenil cerkvice in kapelice na vrhovih gričev. Arheologi namreč na osnovi izkopavanj sklepajo, da so ob prihodu irskih misijonarjev na teh mestih stali krvavi žrtveni oltarji, ki so bili ali odsev žrtvovanjskih čustev naših prednikov, ali pa način, da so izživeli svoja nasilna nagnjenja in nato živeli v miru. Misijonarji so spremenili namembnost teh žrtvenih oltarjev in jih predelali v krščanske sakralne objekte.

    In kaj so žrtvovali?

    • Ta štorija je na malce majavih nogah. Kolikor vem, je o religiji alpskih Slovanov le malo znanega, navadno pa se jim pripisuje ista verovanja, kot jih poznamo pri ostalih Slovanih. Me pa zanima, od kod ti podatki o žrtvenih oltarjih.

  3. Ne zanima me komunistična zgodovina in natolcevanje ampak ZGODOVINA. Če kdo kaj ve o tem žrtvovanju, lepo prosim, naj napiše.

    • Jaz Vam lahko povem le to, da so stari Slovani pod Alpami verjetno častili drevesa, a tudi o tem lahko sklepamo le po preostankih – oglejski patriarh je proti Kobaridcem, ki so se klanjali svetemu drevesu, sklical celo malo križarsko vojno, približno v istem času pa so istega greha dolžili nekega Veitla iz Radelj ob Dravi. Mogoče na isti fenomen kaže kasnejše prikazovanje Marij in svetnikov v bukvah in slično.

  4. SAtric Carlos: sedaj pa imam zadosti TVOJIH NEUMNOSTI!!!
    Stari Slovani NIKOLI niso bili pod Alpami pred letom 1918!
    IN STARI SLOVANI NISO ČASTILI DREVESA, ČASTILI SO grmovja!
    Daj naučiui se kaj zgodovine!
    SAMO VENETI SO ČASTILI DREVO-LIPO!
    Mi nismo nobeni Slovani, tisti, ki smo koreni prebivalci teh krajev!
    Mi imamo gene: neandrtalca takole 2,5%, Venetov takole 4%!
    NITI procent pa Slovanov!

    • Na venetsko teorijo dam toliko kot na astrologijo. Še posebej glede na to, da je njen oče, mati in krstni boter, Davorin Trstenjak, v kasnejših letih v pismu Muršcu (ako me spomin ne vara) sam priznal, da jo je iz trte zvil.

      • Tovariš Carlos, motite se, Petrovc zanesljivo razpolaga z neizpodbitnimi dokazi, pridobljenimi z analizo genskih označevalcev. Verjetno sva oba prezrla zadjo številko revije Pseudoscience, v kateri je bilo menda oznanjeno odkritje novega venetskega genskega označevalca 🙂

  5. Hvala za video, odlična predstavitev Slovencev skozi čas.
    Zančilnost pomankanja avtonomnosti kristjanov je zelo verejtno res največja hiba. Druga, ki jo opažam sam pa je strah pred izgubo lastne identitete, ki se izraža v borbi za svoj kuturni prostor, v občutku spopadanja z drugorazrednostjo. Kriščansto je univerzalno, s tem ima pred seboj probleme celotne družba in nima časa za objokovanje lastne usode.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite