P. Cirman, V. Vuković, Siol.net: Prozorne fasade Cerarjeve pravljice o uspehu

miro cerarSredi januarja je predsednik vlade Miro Cerar gostoval na Radiu Slovenija. “Nekateri že razmišljajo o predvolilni kampanji. Sam vztrajam pri delu vlade do konca in pričakujem rezultate,” je izjavil Cerar. Resnica je drugačna. Premier se že zdaj vede, kot da je država sredi predvolilne kampanje.

Obiskuje podjetja, bolnišnice, domove za upokojence, vrtce in športne prireditve. V javnih nastopih se hvali z dosežki in prihodi tujih vlagateljev. Napoveduje reforme in infrastrukturne projekte. S kolegi iz vlade igra kitaro. Njegove objave na socialnem omrežju ne dopuščajo dvomov, da se v Sloveniji cedita med in mleko.

Javna podoba Mira Cerarja je danes svetlobna leta daleč od podobe previdnega profesorja, s katero je poleti 2014 prepričljivo zmagal na volitvah.

Stari in novi Cerar

“Stari” Cerar je dajal vtis mirnega, konservativnega, na trenutke celo dolgočasnega akademika, ki v resnici nima rad politike in se v njej tudi ne znajde. Deloval je okorno. Kot nekdo, ki ga dogodki prehitevajo in ki raje kot sprejema odločitve, o njih do onemoglosti premišljuje. Zelo hitro po prihodu v politiko je dobil stigmo neodločneža ali celo lutke v rokah drugih.

“Novi” Cerar ne bi mogel biti bolj drugačen. Nastopa kot nekakšna kombinacija menedžerja, ki je učinkovit pri privabljanju tujih naložb, socialno čutečega politika, ki razume, da “je ustvarjeno treba deliti”, in celo zaščitnika naroda v obdobju, ko svet okrog Slovenije drvi v kaos. Želi nas prepričati, da zna udariti po mizi.

Pred našimi očmi se je Cerar iz hladnega intelektualca spremenil v ljudskega politika, ki objema smučarke, zajtrkuje z otroki, obiskuje vojake in medicinske sestre, svojemu “očiju” pa ob imenovanju na položaj v eno od mednarodnih športnih organizacij čestita kar prek Twitterja. Postal je politik, ki “čuti ljudi in njihovo vedno večjo samozavest”.

Lažni občutek stabilnosti

A za piarovsko fasado se skriva precej manj bleščeča realnost. Čeprav je Cerarjeva vlada že globoko v tretjem letu mandata, še vedno ni jasno, po čem si jo bomo sploh zapomnili.

Njeni uradno največji dosežki, gospodarska rast in povečanje zaposlenosti, so v resnici plod ugodnih zunanjih okoliščin: rasti v Evropi, ki so jo slovenski izvozniki še enkrat več znali izkoristiti. Tudi boljši javnofinančni položaj države je posledica kombinacije rasti, ki pomaga polniti državno blagajno, in zavez do Bruslja, ki jih je Slovenija sprejela še v obdobju vlade Alenke Bratušek.

Še pred svojo preobrazbo je Cerar kot največji dosežek svoje vlade poudarjal domnevno stabilizacijo države po številnih političnih in finančnih pretresih. Toda občutek, da so razmere v državi stabilne, je varljiv, celo lažen.

“Cerarjevo predsedovanje je mogoče povzeti v dveh besedah: pomanjkanje vodstva. Dober politični instinkt pa je pokazal, ker je to znal nadomestiti z uspavalnim slogom, ki po letih hudih pretresov ustvarja občutek varnosti. Ustvarja vtis, da je najhujše mimo in da ne bo šlo na slabše, da so vsaj temeljne institucije pravne in socialne države na varnem,” meni zgodovinar, urednik revije Razpotja in nekdanji kolumnist Siol.net Luka Lisjak Gabrijelčič.

Družbeni podsistemi pred razpadom

Pod pročeljem ohranjanja statusa quo se skrivajo vedno bolj majavi temelji. Nekateri družbeni podsistemi (zdravstvo, šolstvo, socialni sistemi) so v resnici pred razpadom. Večina ljudi še vedno živi slabše kot pred krizo. Vse več se jih vedno težje preživlja z lastnim delom. Skoraj dve tretjini prebivalstva prejema plačo, nižjo od povprečne (1.026 evrov neto). Sistemskih ukrepov, ki bi presegali gasilske, za izboljšanje dohodkovnega položaja teh ljudi ni.

Za nameček je Slovenija v tem trenutku popolnoma nepripravljena na izbruh nove finančne in gospodarske krize v Evropi. Še hujši je pogled na demografske kazalnike. Prebivalstvo se stara. Povečuje se obolevnost. Starejši zaposleni z nizkimi dohodki postajajo upokojenci, ki se bojujejo z revščino. Pokojninska blagajna prehaja na ramena vedno manjšega števila mladih, poražencev sistema medgeneracijske solidarnosti, ki so odrinjeni od stalnih oblik zaposlitev.

Koalicija že tako ves čas zbuja vtis, da lahko čez noč razpade. Samo v zadnjih dneh so se v SD in DeSUS dvakrat razšli s SMC. Če so se novembra udarili zaradi popuščanja zdravniškemu sindikatu Fides, so se tokrat pri odločanju o odpoklicu županov in pri zakonu o tujcih. Ob festivalu sovražnega govora ga je skozi državnozborsko sito spravila nova “velika” koalicija SMC-SDS-NSi. Ob zdravstveni reformi, ki jo je Cerar posvojil kot paradni projekt svojega mandata (po mnenju Dejana Levaniča, generalnega sekretarja koalicijske SD, sploh ne gre za reformo), bodo največji boji v prihodnjih mesecih pri upravljanju državnega premoženja in kadrovanju.

Zadnja delitev povolilnega plena

Pred nami je zadnja večja delitev povolilnega plena. Koalicijske stranke bodo kmalu na mizo dobile predloge za nove člane nadzornih svetov Slovenskega državnega holdinga (SDH), ki jih potrjuje državni zbor, Petrola, Telekoma Slovenije, Zavarovalnice Triglav in Pozavarovalnice Sava. Obeta se spopad za demografski sklad – njegovo obvladovanje je življenjskega pomena za DeSUS. Prav tako za kadrovanje v Slovenskih državnih gozdovih, kjer se politika bolj ukvarja z delitvijo položajev kot s strategijo gozdarstva pri nas.

Koalicija bo odločala še o ustavnih sodnikih, kjer bi ji lahko štrene mešal predsednik republike Borut Pahor, o predsedniku vrhovnega sodišča in o direktorju nacionalne televizije, pri kateri k prihodu ne nagovarjajo resnih sanatorjev, ampak le politično primerne kandidate.

Ob prihajajočem razpletu arbitraže s Hrvaško in potencialnih novih “valovih” beguncev je utemeljeno pričakovati, da koalicija ne bo imela energije za druga, precej bolj strateška vprašanja. Na primer za uvedbo programskega načrtovanja proračuna, zeleno proračunsko reformo, ki se bo očitno umaknila novi dajatvi za TEŠ6, za povečanja učinkovitosti črpanja sredstev EU, ki je v obdobju te vlade skoraj povsem zastalo, za posodobitev javne uprave, postopno znižanje obremenitve dela, pokojninsko reformo in druge cilje iz koalicijskega sporazuma.

Na Siol.net v nadaljevanju še o: Zamujen čas za velike reforme, Begunci razgalili Cerarja, Kaj je Cerar nekoč govoril o izbrisanih, Slalom politika – enkrat v levo, drugič v desno, Skrivnostni izraelski guru, “Opaziti je mogoče večjo profesionalnost”,  Razglašenost vlade pri Cimosu in drugem tiru, “Ljudje opazijo, da so ukrepi prozorni”, “Vprašanje, ali bo imela SD še novo priložnost”, SMC se uči politike in – kadrovanja, Moč se kopiči pri svetovalcu s petinskim delavnikom, Od obljub o etiki do populizma.