P. Cirman, V. Vuković, Dnevnik: Kako smo izgubili Slovenijo

12

Decembra 2001 je 57 od 90 poslancev državnega zbora Pivovarni Laško pomagalo zmagati v pivovarski vojni. Dvanajst let pozneje tri največje slovenske banke potrebujejo tri milijarde evrov kapitala. Kaj se je dogajalo vmes in zakaj se je Slovenija v tem času vrnila v 19. stoletje?

Bilo je decembra 2001. Vlado je vodil Janez Drnovšek, vse oči v Sloveniji pa so bile uprte v spopad Pivovarne Laško in belgijskega Interbrewa za Pivovarno Union. Tako imenovana pivovarska vojna se je preselila v državni zbor. Tam je kar 57 od 90 poslancev podpisalo pobudo, s katero so zahtevali, da država Uniona ne proda Belgijcem. »To je politični pritisk na vlado, naj razmisli, kaj počne s slovenskim gospodarstvom. LDS razprodaja nacionalne interese,« je govoril Franc Kangler, ki se je kot prvi podpisal pod pobudo. Laščane je podprl tudi tedanji predsednik Milan Kučan. Niti Drnovškova opozorila niso pomagala. Pobudo je podpisalo tudi 21 od 36 poslancev LDS.

Epilog zgodbe je znan. Laščani so v vojni v prihodnjih mesecih dokončno zmagali. Z njo je Drnovšek izgubil LDS, njene posledice pa so zaznamovale pot države v prihodnjih letih. V Sloveniji je že takrat prihajalo do prvih menedžerskih odkupov (BTC), a hkrati je vanjo vstopal tudi tuji kapital (KBC v NLB, Novartis v Lek, Sanpaolo v Banko Koper). Razplet pivovarske vojne je to ravnotežje porušil. Sporočilo zmagovalcev Laščanov je bilo jasno: z uporabo pravih vzvodov moči v imenu »našega« je dovoljeno vse, tudi hoja čez rob zakonodaje.

Ko domačijsko premaga tuje

Teren, ideološko in izvedbeno – prek delniških parkirišč, ki so jih bodoči tajkuni pripravili v času LDS – pripravljen za drugo fazo privatizacije, se je začel odpirati v letih 2004 in 2005. Najprej z gospodarsko rastjo, ki je temeljila na gradbeništvu in trgovini. V slovenske banke so začele prihajati reke poceni denarja iz tujine. To je skupaj z rastočimi delniškimi tečaji menedžerjem omogočalo vire za odkupe, lastniško že zaprtim finančnim holdingom, ki so izšli iz pidovske privatizacije, pa za nove prevzeme. Drugi pomemben mejnik je bila zamenjava oblasti. Janez Janša je že leta 2005 začel iskati poti do obvladovanja domačih kapitalskih omrežij. Nekatera so se v prvih mesecih njegove vlade še pravočasno osamosvojila (ACH Hermana Rigelnika, Iskra Dušana Šešoka, Viator & Vektor Zdenka Pavčka, omrežje Probanka-Perutnina Ptuj), druga so se z Janšo odkrito spopadla (gorenjska naveza Bohorič-Valant-Kordež), tretja pa z njim sklepala dogovore (Šrotovo Laško in Bavčarjev Istrabenz). Začela se je zadnja faza projekta ustvarjanja domače kapitalske elite, ki bi obvladovala najpomembnejša slovenska podjetja.

Domačijskost slovenske tranzicije je bila vidna prav pri virih financiranja. Na razvitih kapitalskih trgih so se investicije in prevzemi financirali tudi z lastniškimi viri financiranja, tveganim kapitalom ali izdajami obveznic. V Sloveniji se je to v celoti počelo s posojili bodisi bank bodisi lastniško povezanih ali prijateljskih podjetij, ki so se na veliko mrežila. Banke so zato začele naglo povečevati kreditno izpostavljenost do tujine.

Velika koalicija levih in desnih

Slovensko gospodarstvo je imelo še leta 2004 najetih za le 15 milijard evrov posojil, konec leta 2008 pa že za 39 milijard evrov. Težava je bila, da je šel pomemben del – okoli 15 odstotkov – na novo najetih posojil za prevzeme, financirane z denarnim tokom podjetij. Leta 2005 je bilo objavljenih 20 javnih ponudb za prevzem, že dve leti pozneje skoraj dvakrat več (36). »Direktorji se namesto z razvojem podjetja ukvarjajo z gradnjo obrambnih zidov pred državo,« je v začetku leta 2006 govoril Herman Rigelnik. Slovenskim »nouveau riche« je šlo na roko vse: banke, ki so za njimi metale denar, Kad in Sod, ki sta serijsko prodajala naložbe, speči regulatorji bančnega in kapitalskega trga ter prevzemna zakonodaja, ki jo je Janševa vlada začela popravljati šele konec leta 2007.

Že takrat je bilo jasno, da bo pok balona posojil, zavarovanih le s prenapihnjenimi delnicami, za sabo pustil to, čemur danes pravimo bančna luknja. Tržna kapitalizacija delnic vseh družb na Ljubljanski borzi je avgusta 2007 znašala 20 milijard evrov ali 60 odstotkov BDP. Danes so vse delnice skupaj vredne le še dobrih pet milijard evrov ali 15 odstotkov BDP. Devet desetin vseh slabih posojil v Sloveniji je ustvarilo 80 podjetij. Interesne in ideološke korenine njihovih lastnikov lahko najdemo na vseh političnih polih: v Forumu 21, nekdanji veliki LDS, strankah nekdanjega Demosa, Cerkvi… Nadzorna sveta NLB in Nove KBM je postavila Janševa vlada. Upravi sta vodila Marjan Kramar, nekdanji šef kabineta Janeza Drnovška, in Matjaž Kovačič, ki je v vrh banke v kvoti Marjana Podobnika prišel že leta 1997, na položaju predsednika uprave pa je preživel tudi Pahorjevo vlado.

Kako je Banka Slovenije še poglobila krizo

V kreditnih orgijah je bilo mogoče skriti tudi marsikateri sporni posel, ki je zdaj pod drobnogledom pristojnih organov: večmilijonska posojila podjetjem z minimalnim kapitalom, pomanjkljiva zavarovanja (več milijonov evrov vredno dobro ime, ponarejene slike ali celo piščanci), financiranje nepremičninskih projektov na tisoče kilometrov stran, črpanje milijonov iz bank prek slamnatih posrednikov v poslih v tujini… Banke so bile pogosto samopostrežne trgovine za ljudi z zvezami. Nekateri posli, na primer okoliščine luknje v frankfurtski LHB, ki jo je vodil dolgoletni prvi nadzornik SCT Boris Zakrajšek, bodo verjetno za večno ostali skrivnost. Za nameček so slovenske banke nekritično podpirale tudi investicijske avanture slovenskih državnih družb v državah nekdanje Jugoslavije.

Leta 2009 je bilo zabave konec. Začel se je križev pot slovenskega gospodarstva, ki traja še danes. Tuje banke, ki so na veliko posojale denar slovenskim, so ga zahtevale nazaj. Domače banke so ga začele črpati nazaj iz sistema, ki so ga pomagale ustvariti. A to ni bilo več mogoče, saj je kriza načela denarni tok podjetij, ki so lastnikom poplačevala posojila. Pok delniškega balona je odpihnil zavarovanja posojil, če so jih ta sploh imela. Od dobrih časov ni ostalo nič: ne prihranki ne temelji za nov razvojni model. Še leta 2008 je Slovenija po inovacijski sposobnosti za povprečjem v EU zaostajala za 13 let.

Vzporedno sta sledila še dva procesa, ki sta položaj slovenskih bank še poslabšala. Najprej se je vlada Boruta Pahorja po hudih notranjih bojih odločila bankam prepovedati podaljševanje posojil za menedžerske odkupe. S tem je zadala hiter smrtni udarec tudi nekaterim finančnim holdingom, lastništvo tajkunskih podjetij pa prepustila bankam. Nato je Banka Slovenije (vodil jo je Marko Kranjec), ki je sprva močno podcenila obseg bombe v bilancah bank, v drugi polovici leta 2010, ko se je slovensko gospodarstvo pobiralo iz prve recesije, od bank začela zahtevati nove varovalke pred kreditnimi tveganji in oblikovanje visokih rezervacij. Zvišala je tudi kapitalske zahteve. Banke so se »zaprle« in začel se je nov kreditni krč.

Več: Dnevnik

12 KOMENTARJI

  1. Tudi v drugih državah je prišlo do poka balona, vendar so takoj sprejele ustrezne ukrepe in se pobrale.

    Negativne izkušnje so lahko le odskočna deska za sprejem in izvedbo ukrepov, ki dokončno obračunajo z zmotami in zablodami in omogočajo duhovno in materialno rast.

    Vendar, zakaj se le stoji na odskočni deski in se ne dovoli, da bi Slovenija končno sprejela ukrepe, ki ji omogačajo razvoj?!!!

    • Razlogi so bili pa čisto drugi.

      V ZDA so posojali denar reveže, ki niso mogli vračati kreditov. Ostali so se okužili, ker so kupovali obveznice z visoko ocenjeno stopnjo varnosti.

      Pri nas pa smo imeli svojo tajkunsko krizo.

  2. Ne bi pa smeli postati malodušni kot je zgornji naslov, ki vidi le slovenski pogreb, ne pa njeno rešitev.

    Še enkrat: Kdo je tisti, ki ni za njeno rešitev?

  3. V glavnem je vse res, kar piše v komentarju, manjkajo pa imena, npr. g. Kramar, ki mu bo država(beri davkoplačevalci)vrnila plačano dohodnino od nagrade za “dobro opravljeno delo”. Pa je to le eden od mnogih odgovornih.

  4. Slovenski nacionalni interes, tudi SDS, posledica so tudi “bančne finančne luknje”?!
    Kdo je oče nacionalnega interesa, bivši rektor in minister dr. Jože Mencinger, boter pa bivši predsednik republike Milan Kučan, berem!? Mencinger pogubnejši kot izguba jugotrgov . Bank, ki jih moramo zdaj spet drago sanirati, in to v čisto drugačnih okoliščinah, Slovenija zaradi nekakšnih nacionalnih interesov ni prodala normalnim lastnikom. Ideološke postavke za to nacionalno interesno tragedijo je postavil profesor in akademik Jože Menicinger. Zdajšnja bančna oziroma gospodarska katastrofa pomanjkanja denarja oziroma kapitala, ki nam je izpuhtel predvsem zaradi gnilega državnega upravljanja in zaradi katere nam BDP kar naprej upada, je za vse, ki v Sloveniji živimo in plačujemo davke, torej še hujša kot vsa nekdanja izguba južnih trgov.
    To smo s preusmeritvijo na zahod nekoč znali premagati. Ali se nacionalni interesenti sploh zavedajo, kaj so nam storili.
    http://www.finance.si/8352720/Mencinger-pogubnejši-kot-izguba-jugotrgov

    Kdo pa je uzakonil »nacionalni interes«?
    Delo, 23.08.2013
    Pisma bralcev in odmevi
    57 poslancev je konec leta 2001 tako rekoč uzakonilo »nacionalni interes«, berem v tisku.
    Tedaj se je kar 57 od 90-ih poslancev podpisalo pod poslansko peticijo in se zavzelo za domače lastništvo v Pivovarni Union. Vsebino peticije bi lahko strnili v besede takratnega poslanca SDS in nekdanjega ministra za gospodarstvo in ministra za delo Andreja Vizjaka, ki je dejal, da vidi povezanost slovenskih podjetij kot pogoj za njihov uspešen nastop v tujini. Pojavljali so se argumenti, da bo tak konglomerat v ponos Sloveniji ter da naj zaradi tega »slovenska politika dobro premisli, komu in kako se naj prodajajo podjetja.«
    Kdo je bil tedaj na oblasti?
    Predsednik republike je bil Milan Kučan, šesto vlado pa je vodil dr. Janez Drnovšek (30. 11. 2000 – 19. 12. 2002), koalicijo so sestavljale stranke LDS, ZLSD, SLS in DESUS.
    Kateri so bili torej ti poslanci in njihove stranke, ki so uzakonili »nacionalen interes«?
    Franc Mihič

    P.s.: Kdaj bo kdo od politikov, poslancev odgovarjal za finančno bančno luknjo, tudi bivši gospodarski minister Andrej Vizjak, SDS, pa ne samo on?

  5. 7. september 2007
    16. redna seja Nadzornega sveta NLB
    Nadzorni svet NLB vodi Igor Marinšek
    Danes so se na 16. redni seji sestali nadzorniki NLB. Glede na to, da je skupščina delničarjev NLB d.d. v enajstčlanski nadzorni svet (NS) imenovala štiri nove člane, je NS najprej imenoval novega predsednika, in sicer bo to funkcijo opravljal Igor Marinšek. Nadzorni svet tako deluje v naslednji sestavi: Igor Marinšek, predsednik, mag. Peter Ješovnik, namestnik, člani: mag. Katja Božič, mag. Iztok Bricl, Riet Docx, Francois Louise Florquin, Anne Fossemalle, John Arthur Hollows, Marko Rus, dr. Matic Tasič in Jan Vanhevel.
    Nadzorni svet je tudi dopolnil sestavo odborov, ki redno delujejo v okviru NS NLB, in sicer: Odbor za razvoj, Odbor za revizijo, Odbor za nagrajevanje in Odbor za tveganja.
    V nadaljevanju je nadzorni svet obravnaval redno poročilo o poslovanju NLB v prvih sedmih mesecih letošnjega leta in jih ocenil kot zelo uspešne. Poleg tega se je NS NLB seznanil tudi s poslovanjem in rezultati vseh 16 bank, 11 lizing podjetij, 11 podjetij za trade finance, petih zavarovalnic in ostalih članic NLB Skupine. Ugotovili so, da članice poslujejo skladno z načrti, tako da je NLB Skupina v letošnjem letu povečala obseg poslovanja že za 18 odstotkov na 17 mrd evrov in realizirala 150 mio evrov dobička pred davki. Znotraj NLB Skupine potekajo tudi procesi konsolidacije in standardizacije, ki jih NLB izvaja preko številnih projektov, ki potekajo v posameznih bankah in podjetjih.

    Igor Marinšek
    predsednik Nadzornega sveta NLB

    Ali je bilo res vse O.K?

  6. Vedno znova zgrožen berem stališče poslanca Tanka in SDS, da so bili še koncem leta 2008 tajkunski bančni krediti edino še za Jožeta Tanka in seveda SDS in tudi NSi povsem zakoniti in neproblematični, čisto O.K.
    Novembra 2008 je novinar mag. Silvester Šurla predstavnike parlamentarnih strank vprašal, ali bodo predlagale spremembo zakonodaje, da se prepreči bogatenje menedžerjev? Jože Tanko, vodja tedaj največje poslanske skupine SDS, pove, da je prepričan, da menedžerski odkupi potekajo skladno z evropsko in slovensko zakonodajo ter ob ustreznem nadzoru pristojnih organov in ustanov.
    Kdaj bo in kdo bo za to odgovarjal?

  7. Bančna preiskovalna komisija DZ, kdo je, ali bo nor?
    Preiskovalna komisija DZ o ugotavljanju zlorab v slovenskem bančnem sistemu torej že deluje. V njej so poslanci iz političnih strank. Torej je politični organ. Tudi prav, saj smo jim podelili mandat tudi za preiskave, za tiste prave, a ne za preiskavo samih sebe. Preiskavo odgovornosti politikov naj opravijo vsaj samo tisti poslanci, ki so sveži v DZ, pa novinarji, javnost, inštitucije pravne države, če je potrebno, ne nazadnje pa volivci. Ponovno namreč zgrožen berem, da so bili še koncem leta 2008 tajkunski bančni krediti povsem O.K. edino še za Jožeta Tanka in seveda SDS in tudi NSi.
    Žalostno dejstvo. Sicer je sledilo, žal prepozno, njuno novo spoznanje, da pa le ni vse O.K. Kot se je to le »posvetilo«, marsikdaj prepozno, vsej politiki doslej. Saj v politiki in tudi v javni stroki, pa za zmote do sedaj ni še nihče odgovarjal. Predvsem ne zaradi čistega proporcionalnega volilnega sistema, ki generira neodgovornost v politiki in družbi, ko volivec nima vpliva, kdo bo izvoljen, saj nima pravice do preferenčnega glasu. Moč pa imajo vodstva strank, ne pa volivci kot se spodobi.
    V članku »Tajkunizacija Slovenije« berem, da je tedaj novinar predstavnike parlamentarnih strank vprašal, ali bodo predlagale spremembo zakonodaje, da se prepreči bogatenje menedžerjev?
    Jože Tanko, vodja tedaj največje poslanske skupine SDS, pove, da je prepričan, da menedžerski odkupi potekajo skladno z evropsko in slovensko zakonodajo ter ob ustreznem nadzoru pristojnih organov in ustanov. Pravi: »Evropska direktiva o prevzemnih ponudbah enakopravno obravnava vse možne akterje prevzema, tudi menedžerje. Praviloma vsak menedžerski odkup spremlja vsaj ena banka, ki po zakonih in internih pravilih za presojo posla poskrbi za ustrezno zavarovanje kreditov pri izpeljavi kupčije.« Podoben odgovor so podali iz NSi. Edini SDS in NSi tedaj torej nista imeli nobenih zadržkov glede menedžerskih »nakupov« z bančnimi krediti, ko prevzeto podjetje prevzemniku menedžerju odplačuje menedžerske kredite, dokler zmore, potem pa shira, davkoplačevalci pa »radodarnim bankam poplačamo kredite«, ker ne gre drugače. Stranke, SLS, SD, LDS, SNS in ZARES, pa so tedaj že imele resne zadržke in pripombe na »tajkunizacijo Slovenije, berem še v članku. Dejstvo je tudi, da se je že v času vlade dr. J. Drnovška in zlasti v času vlade mag. T. Ropa sprejela usodna finančno gospodarska zakonodaja in je divja privatizacija potekala že od l. 1992, ter se je tedaj ob »ugodnih bančnih posojilih«le še enormno pospešila. Zgodovina nas uči za volitve, za nove »obraze in rezultate«! Državljani se po vsem tem lahko vprašamo, koga ima politika za norca, ko gledamo sprenevedanje in izjave politikov na TV? Vsaj novinarji spoštujte državljane prosim, saj sicer se ne ve, kdo bo izpadel nor, »okuženi« premeteni dolgoletni politiki, ali državljani, davkoplačevalci?

  8. Komentar na drugi odstavek. Če bi Drnovšek poskrbel za kakšen prejšnji wikileaks ali pa glasno povedati svoje, bi bila zgodba drugačna.

    WikiLeaks je razkril, da se je še Drnovšek pritoževal čez preveliko moč Kučana, in je upal, da bo, ko bo šel v penzijo, izgubil vpliv.

    Takrat proti Kučanu – tudi LDS ni imela šans, saj je bila že v fazi zatona…

  9. »Slovenija je obglavljena kura.«
    Slovenija nima elite.
    Komunizem je težil, da elite izreže.
    Genialni primitivci iz gozda ( Marinko..) so težili, da pravo odmre. Pravo je bilo pastorka univerze.
    Slovenija nima vodstva, nimamo nekoga, ki bi mu sledili, nimamo nekoga, ki bi ga spoštovali.
    Slovenija je že dolgo obglavljena kura.
    Po 50 letih komunističnega sekanja, Slovenija nima pravega vodstva, ki bi ga ljudje spoštovali.
    Slovenija ni sposobna sprejeti nekoga, neko stranko kot vodstvo, kar je povzročil komunizem.
    Bistvo pravne države je, da na hiter, učinkovit, legitimen način vzpostavlja stabilnost.
    Problem slovenske pravne države je personalna sestava profesije in sodstva.
    Islandci gradijo nov zapor, ker se jim je zbudil imunski sistem- morala.
    Moralne norme se asimilirajo ali ne.
    Predvsem v tranzicijskih državah se ne ponotranjijo moralne norme.
    Kaj je prav in kaj ne, asimiliramo v otroštvu, zakoni nič ne pomagajo!
    Mnenje sodnika v Evropskem sodišču za človekove pravice prof. dr. Boštjana M. Zupančiča v oddaji »20 let parlamentarizma« na RTV SLO, TV2, 26.12.2012, ob 10.10h.
    “Slovensko pravosodje je katastrofa”
    “Seveda pa neučinkovitost pravosodja na koncu najbolj prizadene ravno državljane, ki bi jim omenjeni sistem moral služiti, a jih velikokrat zgolj ovira.
    »V praksi to pomeni da nimate pravnega varstva, da se vam lahko zgodi karkoli, da vam plenijo posestva in da ste postali predmet fikcij.
    Če norci uporabljajo zakon, ne more biti nič dobrega.”

    Pravi pravnik, filozof, pesnik, dr. Boštjan M. Zupančič, ki je zadnjih trinajst let sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu. Pred tem je bil ustavni sodnik, profesor na Pravni fakulteti v Ljubljani in v ZDA.

Comments are closed.