Decembra 2001 je 57 od 90 poslancev državnega zbora Pivovarni Laško pomagalo zmagati v pivovarski vojni. Dvanajst let pozneje tri največje slovenske banke potrebujejo tri milijarde evrov kapitala. Kaj se je dogajalo vmes in zakaj se je Slovenija v tem času vrnila v 19. stoletje?
Bilo je decembra 2001. Vlado je vodil Janez Drnovšek, vse oči v Sloveniji pa so bile uprte v spopad Pivovarne Laško in belgijskega Interbrewa za Pivovarno Union. Tako imenovana pivovarska vojna se je preselila v državni zbor. Tam je kar 57 od 90 poslancev podpisalo pobudo, s katero so zahtevali, da država Uniona ne proda Belgijcem. »To je politični pritisk na vlado, naj razmisli, kaj počne s slovenskim gospodarstvom. LDS razprodaja nacionalne interese,« je govoril Franc Kangler, ki se je kot prvi podpisal pod pobudo. Laščane je podprl tudi tedanji predsednik Milan Kučan. Niti Drnovškova opozorila niso pomagala. Pobudo je podpisalo tudi 21 od 36 poslancev LDS.
Epilog zgodbe je znan. Laščani so v vojni v prihodnjih mesecih dokončno zmagali. Z njo je Drnovšek izgubil LDS, njene posledice pa so zaznamovale pot države v prihodnjih letih. V Sloveniji je že takrat prihajalo do prvih menedžerskih odkupov (BTC), a hkrati je vanjo vstopal tudi tuji kapital (KBC v NLB, Novartis v Lek, Sanpaolo v Banko Koper). Razplet pivovarske vojne je to ravnotežje porušil. Sporočilo zmagovalcev Laščanov je bilo jasno: z uporabo pravih vzvodov moči v imenu »našega« je dovoljeno vse, tudi hoja čez rob zakonodaje.
Ko domačijsko premaga tuje
Teren, ideološko in izvedbeno – prek delniških parkirišč, ki so jih bodoči tajkuni pripravili v času LDS – pripravljen za drugo fazo privatizacije, se je začel odpirati v letih 2004 in 2005. Najprej z gospodarsko rastjo, ki je temeljila na gradbeništvu in trgovini. V slovenske banke so začele prihajati reke poceni denarja iz tujine. To je skupaj z rastočimi delniškimi tečaji menedžerjem omogočalo vire za odkupe, lastniško že zaprtim finančnim holdingom, ki so izšli iz pidovske privatizacije, pa za nove prevzeme. Drugi pomemben mejnik je bila zamenjava oblasti. Janez Janša je že leta 2005 začel iskati poti do obvladovanja domačih kapitalskih omrežij. Nekatera so se v prvih mesecih njegove vlade še pravočasno osamosvojila (ACH Hermana Rigelnika, Iskra Dušana Šešoka, Viator & Vektor Zdenka Pavčka, omrežje Probanka-Perutnina Ptuj), druga so se z Janšo odkrito spopadla (gorenjska naveza Bohorič-Valant-Kordež), tretja pa z njim sklepala dogovore (Šrotovo Laško in Bavčarjev Istrabenz). Začela se je zadnja faza projekta ustvarjanja domače kapitalske elite, ki bi obvladovala najpomembnejša slovenska podjetja.
Domačijskost slovenske tranzicije je bila vidna prav pri virih financiranja. Na razvitih kapitalskih trgih so se investicije in prevzemi financirali tudi z lastniškimi viri financiranja, tveganim kapitalom ali izdajami obveznic. V Sloveniji se je to v celoti počelo s posojili bodisi bank bodisi lastniško povezanih ali prijateljskih podjetij, ki so se na veliko mrežila. Banke so zato začele naglo povečevati kreditno izpostavljenost do tujine.
Velika koalicija levih in desnih
Slovensko gospodarstvo je imelo še leta 2004 najetih za le 15 milijard evrov posojil, konec leta 2008 pa že za 39 milijard evrov. Težava je bila, da je šel pomemben del – okoli 15 odstotkov – na novo najetih posojil za prevzeme, financirane z denarnim tokom podjetij. Leta 2005 je bilo objavljenih 20 javnih ponudb za prevzem, že dve leti pozneje skoraj dvakrat več (36). »Direktorji se namesto z razvojem podjetja ukvarjajo z gradnjo obrambnih zidov pred državo,« je v začetku leta 2006 govoril Herman Rigelnik. Slovenskim »nouveau riche« je šlo na roko vse: banke, ki so za njimi metale denar, Kad in Sod, ki sta serijsko prodajala naložbe, speči regulatorji bančnega in kapitalskega trga ter prevzemna zakonodaja, ki jo je Janševa vlada začela popravljati šele konec leta 2007.
Že takrat je bilo jasno, da bo pok balona posojil, zavarovanih le s prenapihnjenimi delnicami, za sabo pustil to, čemur danes pravimo bančna luknja. Tržna kapitalizacija delnic vseh družb na Ljubljanski borzi je avgusta 2007 znašala 20 milijard evrov ali 60 odstotkov BDP. Danes so vse delnice skupaj vredne le še dobrih pet milijard evrov ali 15 odstotkov BDP. Devet desetin vseh slabih posojil v Sloveniji je ustvarilo 80 podjetij. Interesne in ideološke korenine njihovih lastnikov lahko najdemo na vseh političnih polih: v Forumu 21, nekdanji veliki LDS, strankah nekdanjega Demosa, Cerkvi… Nadzorna sveta NLB in Nove KBM je postavila Janševa vlada. Upravi sta vodila Marjan Kramar, nekdanji šef kabineta Janeza Drnovška, in Matjaž Kovačič, ki je v vrh banke v kvoti Marjana Podobnika prišel že leta 1997, na položaju predsednika uprave pa je preživel tudi Pahorjevo vlado.
Kako je Banka Slovenije še poglobila krizo
V kreditnih orgijah je bilo mogoče skriti tudi marsikateri sporni posel, ki je zdaj pod drobnogledom pristojnih organov: večmilijonska posojila podjetjem z minimalnim kapitalom, pomanjkljiva zavarovanja (več milijonov evrov vredno dobro ime, ponarejene slike ali celo piščanci), financiranje nepremičninskih projektov na tisoče kilometrov stran, črpanje milijonov iz bank prek slamnatih posrednikov v poslih v tujini… Banke so bile pogosto samopostrežne trgovine za ljudi z zvezami. Nekateri posli, na primer okoliščine luknje v frankfurtski LHB, ki jo je vodil dolgoletni prvi nadzornik SCT Boris Zakrajšek, bodo verjetno za večno ostali skrivnost. Za nameček so slovenske banke nekritično podpirale tudi investicijske avanture slovenskih državnih družb v državah nekdanje Jugoslavije.
Leta 2009 je bilo zabave konec. Začel se je križev pot slovenskega gospodarstva, ki traja še danes. Tuje banke, ki so na veliko posojale denar slovenskim, so ga zahtevale nazaj. Domače banke so ga začele črpati nazaj iz sistema, ki so ga pomagale ustvariti. A to ni bilo več mogoče, saj je kriza načela denarni tok podjetij, ki so lastnikom poplačevala posojila. Pok delniškega balona je odpihnil zavarovanja posojil, če so jih ta sploh imela. Od dobrih časov ni ostalo nič: ne prihranki ne temelji za nov razvojni model. Še leta 2008 je Slovenija po inovacijski sposobnosti za povprečjem v EU zaostajala za 13 let.
Vzporedno sta sledila še dva procesa, ki sta položaj slovenskih bank še poslabšala. Najprej se je vlada Boruta Pahorja po hudih notranjih bojih odločila bankam prepovedati podaljševanje posojil za menedžerske odkupe. S tem je zadala hiter smrtni udarec tudi nekaterim finančnim holdingom, lastništvo tajkunskih podjetij pa prepustila bankam. Nato je Banka Slovenije (vodil jo je Marko Kranjec), ki je sprva močno podcenila obseg bombe v bilancah bank, v drugi polovici leta 2010, ko se je slovensko gospodarstvo pobiralo iz prve recesije, od bank začela zahtevati nove varovalke pred kreditnimi tveganji in oblikovanje visokih rezervacij. Zvišala je tudi kapitalske zahteve. Banke so se »zaprle« in začel se je nov kreditni krč.
Več: Dnevnik
