Agresivni ateizem s temelji marksizma

Že 2000 let po cerkvah širom sveta odmeva stavek iz Matejevega evangelija: »Novega vina nihče ne vliva v stare mehove…« No, Slovenci smo naredili prav to. Naivno smo upali, da bo demokratični kurz prenovil stare strukture, vedenjske vzorce in spontano razkrojil stari režim. 25 let kasneje jasno vidimo, da se to ni zgodilo. In če ne bomo zamenjali starih mehov, bomo spridili vino.

Vehemens Ventus

Raja na zemljo ni prinesla nobena država. Titova ga je sicer obljubljala, a je prinesla največji pekel. Kje je bil takrat Vehemens Ventus, da bi pogasil ogenj in iztrgal orožje komunističnim klavcem? Kje je bil v letošnjem avgustu, da bi iztrgal pištolo udbovcu Darku Gregoriču (006000006769)? Zakaj ne zapiha danes in prežene smrada po žveplu, ki duši Slovenijo???

Izvorna zmota progresistov

Krščanstvo ostaja v veljavi tudi zato, ker so„napredne sile“ padle na izpitu pri dveh vprašanjih: pri vprašanju nasilja in pri vprašanju pravičnosti. Razsvetljenstvo, francoska revolucija, tehnična revolucija, socialna revolucija, komunistična revolucija in ostali iz te tovarišije niso rešili problema nasilja in niso vzpostavili optimalno pravične družbe. Čeprav so to obljubljali.

Dirigirana pozaba

Absurdno je, da se podporniki rdeče zvezde in komunističnega totalitarizma, z vso vnemo spominjajo žrtev nacističnih koncentracijskih taborišč pri tem pa pozabljajo na svoje zločine, na svoja koncentracijska taborišča. Spominjajo se in nas judovskega holokavsta, ki so ga izvajali nacisti, pozabljajo na slovenski holokavst, ki so ga izvajali sami.

Begunci: nič novega, ali pač?

Slovenski rojaki so v preteklosti pogosto odhajali od doma, iz ekonomskih, političnih in drugih razlogov. Konec koncev smo se letos spominjali sedemdesete obletnice množičnega odhoda v begunstvo ob koncu druge svetovne vojne in zmagi revolucije. Prav v teh dneh pa mineva stoletnica od prihoda prvih slovenskih beguncev iz Goriške v begunsko taborišče Bruck na Litvi.

Začeti misliti zgodovino

V zahtevah po ukinitvi imena Franceta Balantiča iz naziva kamniške knjižnice je implicirana sodba, da je bil mladi pesnik pripadnik vaških straž in kolaborant. Zatorej njegovo ime ne sme krasiti in obeleževati mestne biblioteke. Pogled, ki ni nov, je na Slovenskem prevladoval 7O let. Kako lahko vztraja celo epoho, kako je lahko preživel tudi po propadu komunističnega režima?

S knjigo in puško?

Si poskušate predstavljati, da bi nekje izven Slovenije, resni mediji promovirali knjigo, ki jo je napisal zgodovinar »do konca« dejaven blizu nekdanjega partijskega vrha. Avtor v naslovu aludira na propagandno knjigo iz časov fašizma Libro e moschetto. Prof. dr. Repe s tem nehote postavlja komunistični sistem tja, kjer mu je usojeno mesto zločinske narave kršilca človekovih pravic ter državljanskih svoboščin, torej ob bok fašizmu.

Kritika konservativna: Štirje liberalizmi

V državi, ki ji je 12 let vladala stranka z imenom Liberalna demokracija, znotraj katere so glavne vzvode oblasti imeli predstavniki nekdanje komunistične mladine – veličastne posledice njene vladavine lahko še danes opazujemo na vsakem … Beri dalje

Opažanja izseljenskega Slovenca I.

Skoraj vedno preživim del poletja v Sloveniji, med letom pa sledim dogajanjem v domovini po internetu, po telefonu in elektronski posti. Seveda se je v zadnjih štiridesetih letih marsikaj spremenilo, saj se je povsod. Zaradi sprememb in zato, ker sem po mnogih letih življenja v Ameriki navajen še nečesa drugega, me zbode v oči marsikaj, kar se mi zdi nenavadno, drugačno, nepričakovano. Tukaj je nekaj takih opažanj.

Mitsko in stereotipno v slovenskem pogledu na zgodovino

Naslov kolumne sem si za nedoločen čas izposodil od Zveze zgodovinskih društev Slovenije, ki je s tem naslovom leta 2006 v Kranju priredila letno zborovanje zgodovinarjev. Kljub silno zanimivim prispevkom je neobdelanih ostalo še kar nekaj stereotipov in mitov. V nadaljevanju omenimo morda najpomembnejšega: dražgoški mit.

Suverene neumnosti o suverenosti

V petek je tednik Mladina objavil prosti spis zgodovinarja Boža Repeta. Članek je politični pamflet, ki zaničuje vse, kar ni komunistično, predvsem pa katoliški prispevek v naši zgodovini in naš vstop v Evropsko unijo. Manifest pro-komunističnega časa je tako nezgodovinski, da bi se nad takim pisanjem moral zamisliti že urednik tednika, ki dovoli tako objavo, pa tudi profesorski zbor, ki mu avtor pripada.

Kam pa pridemo, če bi bili vsi tiho?!

Helena Jaklitsch: Kam pa pridemo, če bi bili vsi tiho?! Tudi takrat, ko je morda težko plavati proti toku, pomislim na svoje prednike, ki so vztrajali v zvestobi svojemu narodu. Če nikomur drugemu, njim sem dolžna vztrajati pri iskanju resnice. Tako v zgodovini kot dnevni politiki.