Poleg medvojnega in povojnega ubijanja so komunisti izvajali še mnoge druge oblike nasilja. Za celovitejše poznavanje represivnosti komunističnega režima v Sloveniji v prvih povojnih letih, ko je bila ta najhujša, je poleg drugega treba poznati … Beri dalje
Dejstva, da skozi naša državna vrata vdirajo množice ne more nihče več zanikati. Kdor le more, vrata zdaj zapira, kakor so nekoč zvečer zapirali vrata v mesta, da so ustvarili varen prostor za meščane. A množice trkajo in vse pravi, da jih ne bo manj, temveč vedno več. Prav tako se moramo zavedati, da s sedanjimi zakoni, ki so napisani za posameznike oz. za majhne skupine, ne moremo reševati množičnih vprašanj. Torej je potrebno spremeniti zakone.
Mi bo kdo očital, da vedno znova pogrevam iste teme? Da je že zdavnaj prišel čas, ko bi morali preteklost pustiti preteklosti ter končno začeti živeti sedanjost in prihodnost. Popolnoma bi se strinjala s tem, če me ne bi ta nezaznavnost zločina, storjenega na naših tleh, vedno znova ne vznemirjala. Ob takem pomanjkanju kakršnega koli občutja kesanja, groze, bolečine ali podobnih čustev, se pač vedno znova sprašujem, kaj se je zgodilo z nami.
Izseljevanje znova postaja tema, mimo katere ne morejo niti največji režimski mediji. Pri tem dosledno izpuščajo poudarek, da se vsi odhajajoči odločajo za razvite države s tržnim gospodarstvom, medtem ko doma navijaško vzbujajo nostalgijo po socializmu. Obenem neprestano namigujejo, kako da sta za tako stanje krivi osamosvojitev Slovenije in demokratična ureditev.