Zdrs v nacional-socializem

Z vsakim sprejetim zakonom se premikamo bolj in bolj stran od “Nove Švice”, ki so si jo za Slovenijo leta 1991 želeli mnogi. Z vsakim sprejetim ukrepom za omejevanje in z vsako regulativno oviro se približujemo točki, ko bo zelo težko oziroma boleče iti nazaj. Država od nas želi ubogljivost, poslušnost ter brezprizivno uboganje pravil, ki jih postavi.

SSk: Slovenski šoli zagotoviti resnično avtonomijo

Stranka Slovenske skupnosti (SSk) z največjo pozornostjo spremlja vprašanje slovenskega šolstva v Furlaniji-Julijski krajini (FJk). Šola je eden izmed temeljev, na katerih sloni prihodnost slovenske narodne skupnosti. Prav zaradi tega je hvalevredna vsaka pobuda, ki … Beri dalje

Konkurenčnost v monopolu državnega šolstva

Državni monopol in stroga hierarhija, ki z birokratskim odnosom »izvaja šolstvo«, načrtno preprečuje nadzor in ocenjevanje kvalitete. Ker nimamo konkurenčnih pogojev, kjer bi lastništvo šol samo začelo pritegovati pozornost zaradi razlike v kvaliteti (ne le znanja, tudi vzgojnih pristopov!) in ker je večinska paradigma, da je »enakost« v družbi velika vrednota, ni težnje, da bi slovensko šolstvo postalo boljše.

Vse po starem

Domala že vseh 24 let po osamosvojitvi šolski sistem obvladuje ista politična opcija, ki je izšla iz skupine za obdelavo šolskega polja pod vodstvom dr. Gabra, ki je kasneje postal tudi šolski minister. Omenjena skupina je dala nastavke za nov šolski koncept, ki se je realiziral z novo šolsko zakonodajo in uvedbo devetletke. Značilnosti tega sistema so permisivnost, poudarjanje zgolj pravic in premalo dolžnosti, skrajni individualizem, pomanjkanje čuta pripadnosti itd..

Kaj vse so mi vzeli

Mantra tistih, ki hočejo zlepa ali zgrda spremeniti naše pojmovanje družine, je, da »nikomur nič ne vzamemo, če priznamo istospolnim pravico do poroke in posvojitev otrok«. Ker se v naših medijih tem ljudem je iz roke in nikoli ne postavi pod vprašaj njihovih trditev, bom poskusil nakazati nekaj stvari, ki nam jih dejansko jemljejo, tako na silo, brez ljudstva, brez razprave.

Časovna distanca slovenskega stanja duha

Ko je leta 2008 Slovenija dosegla 92% povprečja Evropske unije (merjeno po bruto domačem dohodku na prebivalca) je prof.dr. Pavle Sicherl isti podatek predstavil na drugačen način – s časovno distanco. Ne da zaostajamo za osem odstotnih točk, ampak, da za povprečjem EU zaostajamo dvanajst let. Od takrat je minilo sedem let. Zaostanek pa smo med tem povečali in ne zmanjšali.

Vzorčni primer manipulacije

Res je, javno šolstvo mora sprejeti vse otroke. Tako si je predpisala država. Lepo je, da priznava, da gre pri zasebnem šolstvu za »posebne vrednote«, ni pa v ničemer res, da bi bil pouk na naših javnih šolah objektiven, kritičen in pluralen. Moral bi biti, pa ni! Naša šola je orto-komunistična, ker je ateistična, relativistična in storilno usmerjena. Nevtralnost se enači s ateizmom, pluralnost z relativizmom in objektivnost z ideologijo, ki izhaja iz komunizma.

Navideznost slovenske pravne države in šolstvo

Ustavno zagotovljena svoboda izobraževanja, kot pojasnjuje pritrdilno ločeno mnenje, po naravi stvari zato izhaja iz posameznikove svobode. Iz svobode, da izbere, v kateri šoli, zasebni ali javni, se bo izobraževal, ne pa iz zakonodajalčeve volje, da namesto njega izbiro opravi sam in ga s tem, četudi posredno, sili k vpisu na javne šole. S tem so v bistvenem ovrženi pomisleki iz odklonilnih ločenih mnenj in mnogih nasprotnikov zasebnega šolstva.

D. Steinbuch, Finance: Božič v Adis Abebi

O problematičnih starših, ki svoje otroke spreminjajo v nasilneže, in o brezčutni birokraciji, ki je sama sebi namen in ki se požvižga na življenjsko ogrožene otroke. Pred nami so božični in novoletni prazniki, priložnost, da … Beri dalje

Navideznost slovenske pravne države – I. del

V času, ko je na slovenskem začelo tleti in počasi tudi goreti nekaj, čemur bi lahko zaradi vztrajnosti pripisali zgodovinski pomen – pot h koncu navideznosti pravne države, je pomembno, da izpostavimo kakšnega od normativnih stanj te navideznosti.

R. Novak, Finance: Sapere aude!

»Brezplačno« javno šolstvo plačamo po več tisočakov na leto na posameznika, pri čemer pa ne financiramo izobraževanja, ampak izobraževalne ustanove. Tako ustvarjamo državni monopol v izobraževanju, saj kljub temu, da zanj plačamo, nimamo veliko izbire … Beri dalje