Kaj pomeni »pokopati mrtve«?

Cenim prizadevanja vseh, ki si javno prizadevajo za »pokop mrtvih«, tudi tistih, ki so jih državne oblasti pobile po končani 2. sv. vojni. Strinjam se s predlogom Jožeta Dežmana, da bi v Sloveniji morali poskrbeti … Beri dalje

24. junij kot dan spomina na žrtve vojn in nasilja

Za zahodne države je značilno, da v dvajsetem stoletju zgradijo mesta mrtvih za žrtve vojn in nasilja. Tudi s tem skušajo vzpostaviti svete prostore skupnosti. S pokopom vseh mrtvih skušajo preseči spore, ki so delile in še delijo skupnost. Kot spominski dan na vse žrtve vojne in nasilja v pobudi Resnica in sočutje predlagamo 24. junij.

Resnica in sočutje

Več kot pol leta se že sestajajo člani civilno družbene iniciative Resnica in sočutje, ki si želijo primerno obeležiti nekatere obletnice v letu 2015. Tako se bomo denimo spominjali 100 letnice začetkov bojev na Soški fronti, 70 letnice konca druge svetovne vojne in 25 letnice prvih demokratičnih volitev v Slovenji.

Ubiti, uničiti, sovražiti

Opazujem, kaj se dogaja z našo kulturo govora, sporočanja. Sledim zapisom na družbenih omrežjih. Poslušam posameznike, berem njihova napisana sporočila. Prisluhnem potnikom, s katerimi si delimo prostor na jutranjem mestnem avtobusu. In ugotavljam, da se … Beri dalje

Dežman: Opozarjamo na Hudo jamo in nasprotujemo spomeniku žrtvam vseh vojn

Komisija Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč ponovno poudarja, da je ureditev prikritih morišč in grobišč, zlasti prekop vseh žrtev iz prvega jaška v rovu sv. Barbare v Hudi jami pomembnejša naloga, ki nam jo nalagata Zakon o vojnih grobiščih in Zakon o varstvu kulturne dediščine, kot pa postavitev spomenika.

Za pravico do groba

Mineva pet let, odkar je rudarski ekipi uspelo odstraniti vse prepreke in se dokopati do prvih žrtev. Pred tremi leti je oblast izkopavanje žrtev prekinila. Danes smo pred tem, da Huda jama spet postane nedostopna. Znašli smo se pred grozljivo nevarnostjo, da neizkopane mrtvece za vselej zavržemo, izkopane mrtve pa pustimo nepokopane.

Prihodnost je naša

Zdi se, da je tudi del naših medijev nekoliko nelagodno, pravzaprav sramežljivo prenesel v javnost novico, da je eden izmed podpredsednikov DZ postal g. Primož Heinz iz t.i. upokojenske (in vladne) stranke, tudi politik na dokaj visokem položaju v času nekdanjega nedemokratičnega režima pred letom 1990. Pravzaprav nič novega za naše razmere, omenjene kontinuitete v vseh porah naše družbe je ogromno.

Zakaj (travmatične) zgodbe dedkov vnukov ne zanimajo?

To vprašanje je danes zelo aktualno, in kakor se morda čudno sliši, je vprašanje preživetja. Starejše generacije, ki so okusile krivice druge vojne in zlagana socialistična desetletja po njej, bolj kot kdajkoli iščejo sogovornika, razumevanje in olajšanje, toda teh ni in ni od nikoder. Trenutne razmere v družbi in politiki marsikoga od starejših ljudi utrjujejo v prepričanju, da nikoli ne bo drugače.

Proces očiščenja v času miru nikoli ne zastane

Pred dnevi so svetovni mediji objavili novico, da je policija na Severnem Irskem aretirala vodjo politične stranke Sinn Fein Gerryja Adamsa zaradi obtožb, ki sta jih izrekla dva bivša pripadnika IRE (Irske republikanske armade). Oba pričevalca, ki sta danes že mrtva, sta pred leti v zaupnem intervjuju raziskovalcem na Boston College razkrila svojo vlogo v spopadih z britansko vojsko in policijo.

Filip Terčelj – slovenska Antigona

V škofiji Koper poteka proces za beatifikacijo, po vojni umorjenega duhovnika Filipa Terčelja. Beatifikacija je smiselna, če je določena oseba za ljudi zgled, smerokaz, spodbuda za resnično krščansko življenje. Pri tem pa procesa za beatifikacijo … Beri dalje

Zakaj ni mogoče živeti s krivico

Novica bolj kot o ljudeh in njihovi vernosti govori o sami sebi, se pravi o tem, kaj pišejo mediji, kakšna vprašanja si postavljajo in kako iščejo odgovore nanje. Med drugim kaže tudi na nepoznavanje in nerazumevanje krščanstva, ki sta se razpasla po sodobni Evropi in ki ju najbrž marsikdo razume kot posebne vrste napredek.

Kaj lahko storim na veliki petek

Želim si živeti v svobodnem, spoštljivem in spodbudnem svetu. Rad bi na svoj način prispeval k temu, zato sem med drugim obiskal spletno stran Vseposvojitev. Odzval sem se na pobudo, da posvojim eno izmed umrlih žrtev zla druge svetovne vojne pri nas.

Vseposvojitev

Saj se še spomnite, kako složno smo se Slovenci pred nekaj leti odzvali na pobudo Očistimo Slovenijo v enem dnevu? Tako zagnano smo zbirali odpadke, kot da bi nas poleg želje po čisti naravi gnal … Beri dalje

Narodni heroji in kult nasilja

V prejšnjem zapisu za Časnik.si sem opozoril, kako pozabljeni so dandanes templji kulta krvave revolucije. Danes pa opozarjam na to, da so bili svečeniki in krvniki te krvave revolucije narodni heroji – razen nekaj izjem (npr. mučeniška smrt zlasti žensk). Tako v srcu Ljubljane kot drugod po deželi na krvave revolucionarje spominjajo imena šol, društev, ulic … Kult nasilja torej še živi.

Kako naprej?

Težava sedanjega trenutka pri nas je med drugim tudi ta, da pogosto izgubljamo izpred oči celotno sliko naše stvarnosti. Ta niti ni tako slaba, saj to, da zdaj lahko poimenujemo stvari s pravim imenom, pomeni tudi možnost za soočenje z njimi. To sploh ni tako majhen dosežek, kot se zdi zdaj, ko gledamo nazaj in smo vsi pametni. Resnica pa je ta, da smo vsi tičali v nekakšni utvari.

Življenje in izrazi travmiranega sveta

Ena od ključnih značilnost življenja v današnji slovenski državi je ta, da živimo sredi travmiranega okolja in med travmiranimi ljudmi, česar se do danes še nismo v celoti zavedli. Lotili so se ga nekateri psihologi v preteklosti, ko so ugotavljali, da smo družba brez očetov, da se utapljamo v alkoholu, da smo bolestno zavistni sosedom in da smo narod z visoko samomorilnostjo.