Komedija absurda na sončni strani Alp

Ko sem kot gimnazijka prebirala Becketta in Ionesca, me je odsotnost smisla v njunih besedilih spravljala v zadrego. Junaki absurdne drame niso sposobni komunikacije, zato komunikacija izgine. Danes podobne drame živimo. Kljub obilici govorjenja se … Beri dalje

Smo in nismo država Slovenija

Takšno misel si lahko privoščim kot neodvisen državljan. Neodvisno in priznano državo sicer imamo, a njeno upravljanje in vodenje je tako nebogljeno, da ne kaže samo gledati, ampak je treba kaj narediti, da bi imeli … Beri dalje

Kam in kako?

Kakor sem sodeloval pri nastajanju in rojstvu ter mednarodnem priznanju svoje domovine Republike Slovenije, tako naj z odgovornostjo in stvarnimi predlogi sodelujem pri iskanju poti za demokratično življenje v prihodnosti. Z družbenimi razmerami,  ki jih … Beri dalje

Slovenski pasijon

»Naše žalostne dlani kot najmehkejše trave nežno so objele vaše trudne glave z zaprtimi očmi.« Ob teh besedah pesnika Antona Vodnika varuhi spomina v duhu pestujemo vsak svojo trpečo, mučeno in pobito žrtev vojnega in … Beri dalje

Državljani še kako potrebujemo spravo (1. del)

Začnimo pri spravi, ki je osnova za pisanje vizije države. Čas je že, da prevlada kultura sprave in se  preseže razkol naroda. Narod potrebuje vizijo razvoja, katera pa mora najprej imeti kot osnovo doseženo spravo, sicer narod nima perspektive razvoja in ne more razviti svoje vizije.

Pogled na svobodo z druge strani

Naj že na začetku povem, da nisem politik in da sem prišel na svet, ko je bila druga svetovna vojna že zdavnaj končana. Ne poznam fašizma, nacizma, zelo dobro pa poznam komunizem. Poznano mi je vzdušje strahu in previdnost mojih staršev, ki so samo šepetaje pripovedovali zgodbe o brutalnem nasilju komunističnih oblasti.

Razumevanje demokracije in svoboda govora v Sloveniji

Nedavno je izšla knjiga avstrijskega politiloga Antona Pelinka, ki obravnava pojem fašizem s podnaslovom »O samovolji političnega izraza«, v kateri opozarja na zlorabo tega izraza, kot tudi izraza antifašizem. Tej zlorabi smo priča seveda tudi v Sloveniji. Pelinka navaja, da je »vsakodnevno obmetavanje z obtožbami fašizma in priznanji antifašizma namenjeno pridobivanju točk v vsakdanji politiki. To ne krepi zmožnosti demokracije, da se brani, temveč jo celo slabi; tudi zato, ker vse, kar se imenuje antifašistično, ni nujno demokratično – tako kot ni vse, kar se pretvarja, da je demokratično, zares demokratično.«

Na Sveti sedež še vedno gledamo skozi očala hladne vojne in blokovske delitve

Slovenci in Sveti sedež – na poti k skupnemu dobremu

Sveti sedež je spremljal razvoj slovenske demokratizacije, med prvimi je tudi priznal neodvisno Slovenijo, kar sicer ni njegov običaj. Diplomatski odnosi med Slovenijo in Svetim sedežem so bili vzpostavljeni januarja 1992. Slednji je ob tem izrazil prepričanje, da bodo diplomatski odnosi prispevali k dobrim odnosom med dvema stranema.

Kako sta plebiscit razumela Kučan in Tomažič

Kljub zelo jasni odločitvi slovenskega naroda na plebiscitu decembra 1990 pa so mnogi politiki imeli še kar čudne ideje o izvedbi te zgodovinske odločitve. Kot vedno prej in pozneje je bil idejni vodja takšnih »internacionalističnih« idej – Milan Kučan. Že ob svojem govoru, ob slavnostnem zasedanju Skupščine RS, je poudaril: »Cilj ni meja na Kolpi in Sotli, ampak preseganje meja!«