Osamosvojitelji iz devetdesetih let prejšnjega stoletja so opazili, da so se v državi, ki je nastala (tudi) na podrtiji slovenskih dežel leta 1918, tako zelo kršile človekove pravice, da se je bilo treba nazadnje iz njenega objema kakorkoli že rešiti. Njihovo ravnanje pa razkriva, da niso opazili – ali pa niso hoteli opaziti –, kaj osamosvajajo.
Juraj Šutej (minister v takratni vladi) naj bi, ko se je čez leta tega spominjal, dodal: »S temi besedami je dr. Kulovec končal svoj kratki govor. Govoril je iz globine srca, čustveno, in solze so mu tekle po licu. Niti predsednik Simović in tudi nobeden od nas ni z nobeno besedo reagiral na govor, ki je na vse napravil mučen vtis.«
30. maja 1917, je dunajski parlament začel ponovno zasedati, saj je vlada želela podporo poslancev za nadaljevaje vojne. Istega dne je dr. Anton Korošec, predsednik Jugoslovanskega kluba, prebral majniško deklaracijo, ki jo je spisal dr. … Beri dalje
Ob osamosvojitvi je kontinuiteta videla svojo rešitev v tem, da na slovenskih duhovnih poljanah, ki so bile samo delno zasajene, poseje z nihilizmom, saj se je zgodba o socializmu podrla. Pomagala si je z nihilistično … Beri dalje
Italijanski vojaki so na podlagi določil londonskega sporazuma po končani prvi svetovni vojni 03. novembra 1918 začeli zasedati slovensko Primorsko. Za demarkacijsko črto je ostalo okoli 300.000 Slovencev. Na resne ovire je italijanska vojska naletela … Beri dalje