70 let po usodni spremembi “treh Slovenij”

Leta vojne in revolucije so razblinila mit o Slovencu kot poštenem, delavnem, bogaboječem človeku. Zaradi totalitarnega režima in neverjetno kapilarnega nastopanja politične policije se je po vojni – a ne v Kocbekovem smislu – spremenil slovenski značaj, kar se kaže zlasti v velikem medsebojnem nezaupanju.

V senci Jalte

“[Rusi] imajo tudi pravico biti ponosni na svojo vlogo v porazu tretjega rajha, nimajo pa pravice izkrivljati zgodovino. Prezreti velikanske zločine komunističnega sistema v Sovjetski zvezi pomeni nevarnost njihove ponovitve. Proslavljanje zmage nad nacizmom brez omenjanja kriminalne kartoteke sovjetskega imperialnega širjenja, ni pot do sprave s sosedami Rusije.”

Čezljubeljske analogije

Današnjo državno mejo smo prečkali na Ljubelju, prav tam, koder se je pred 70 leti vila dolga kolona beguncev, ki so bežali pred barbarskim komunizmom. 1200 let pred tem so naši karantanski predniki iskali zaščito pred avarsko nevarnostjo z vzhoda pri Bavarcih. Bavarci so v povezavi s Franki naše prednike zavarovali, Britanci pa so jih 1200 let kasneje izdali.

Poslednji dom sinov Črne gore

Pred vhodom v prelepo dolino Kamniške Bistrice bo odslej stal spomenik žrtvam, ki so bile v begu pred ‘svobodo’ nečloveško pobite od svojih ‘pravovernih’ bratov. Smo člani evropske družine narodov, ki takšnih pobojev pretežno ne pozna – kaj poreče tujec, kaj naši otroci, vnuki, pravnuki!? Mladim rodovom v spomin in opomin, pomorjenim pa – počivajte v miru!

O usodi vojnih zakonov

Družbena moč sil starega režima s tranzicijo iz totalitarnega v demokratični sistem ni bila bistveno prizadeta. Ljudi, ki bi zaradi svojega zločinskega delovanja spadali pred sodišča, so njihovi politični dediči zaščitili in jim ohranili njihove privilegije nedotaknjene. Z vsemi možnimi ukrepi so hoteli ohraniti svojo simbolno premoč – dominantne položaje v javnem spominu, memorialni krajini, prazničnem letu …

Žrtve in grobišča revolucije

Ker obvladujejo člani nekdanje partije tudi v demokratični državi večino medijev in političnih strank, ustvarjajo videz, da se vrača v slovensko družbo novo enoumje. A ta videz je varljiv. Pod glasnim hrupom partizanskih popevk in rdečih zvezd se skrivajo ljudje, ki se bojijo resnice. Zavedajo se nekdanjih zločinov pa tudi, da ne bodo več dolgo kos izzivom novih časov.

F. Petrič, Družina: Slovenska maj in junij

Tragična zaznamovanost slovenskega naroda Stota obletnica začetka prve svetovne vojne, ki je bila lani, in letošnja sedemdeseta obletnica konca druge je za marsikoga priložnost za spominjanje in premišljevanje o usodnosti dni, ki so jih preživeli … Beri dalje

M. Tomšič, PlanetSiol: Varuhi revolucije

V preteklih dneh so imeli borci za ohranjanje svetlih revolucionarnih tradicij dela v izobilju. Najprej so se odločno zoperstavili shodu italijanske neofašistične organizacije CasaPound v Gorici, ki je na ta način “počastila” vstop Italije v … Beri dalje

Pokopati ljudi in zagrebsti sovraštvo

Predolgo že trpijo svojci, ki ne vejo kam položiti rožo in prižgati svečko, globoko prizadet je ves narod. Razdeljenost je velika in se poglablja. Razrasla se bo kot huda bolezen preko naslednjih generacij, če ne najdemo zdravilne rože zanjo. Nič nam ne pomaga začudeno, če ne kar čudaško spraševanje najvišjih državnikov na slovesnosti sredi Ljubljane: kako, da smo tako hudo razdeljeni?

Ker socializem ni odšel skupaj z ruskimi tanki

V Slovenijo socializem ni prišel ne z ruskimi ne s srbskimi tanki in Slovenije socializem tudi ni zapustil s skupaj s tanki JLA. Pač pa so na slovenski komunisti zapustili jugoslovanski partijski kongres. To je bil majhen korak za Slovenijo, pa velik korak za Zvezo komunistov Slovenije. Korak iz oblasti na oblast.

B. Senegačnik, Slovenski čas: Ritual

Rok Tamše je nedavno pozval k sveti vojni v nacionalnem interesu, ki mora vključevati temeljit obračun z izprijeno slovensko cerkvijo. Njegov bolj znani poklicni kolega Miran Ališič je ob dnevu zmage primerjal goste iz oddaje … Beri dalje