Državljani še kako potrebujemo spravo (1. del)

Začnimo pri spravi, ki je osnova za pisanje vizije države. Čas je že, da prevlada kultura sprave in se  preseže razkol naroda. Narod potrebuje vizijo razvoja, katera pa mora najprej imeti kot osnovo doseženo spravo, sicer narod nima perspektive razvoja in ne more razviti svoje vizije.

Razmišljanje o spravi

Kaj bi pa želeli bivši domači oblastniki (bivši? – opomba po 25 letih) slišati od nas, tako imenovanih premagancev? Da smo bili izdajalci, ki smo se povezali z okupatorjem, postali njihovi hlapci in se skupaj z njimi borili proti lastnemu narodu, da se ohranimo na oblasti. Bi to odgovarjalo resnici? Nas niso komunisti s stotinami umorov naših ljudi sami primorali, da smo se jim uprli in si organizirali samoobrambo?

Zločin in kazen

Stanje v državi je v največji meri posledica tega, da kot narod ne zmoremo minimalnega soglasja o ničemer več. To seveda ni krivda državljank in državljanov, temveč elit, ki so oblastne, niso pa državotvorne. Slabo je, ker s tem spodkopavajo državo, dobro ker bodo na ta način slej ko prej spodkopali same sebe.

Sprava brez sprave

Vprašanje sprave v slovenskem prostoru še vedno ostaja nerešeno. Pri nas spravo vsaka stran pravzaprav razume popolnoma drugače, kar zagotovo ne more prispevati k »pomiritvi duhov«. Za (nekdanje) komuniste, našo levico, pomeni sprava predvsem nedotakljivost zgodovine, prenehanje »preštevanja kosti« ter iskanja odgovornih za med in povojno nasilje.