Renato Podbersič: Resnica je zagotovilo svobode

Nenazadnje pa vas nagovarjam tudi v imenu tistih primorskih rojakov, ki so bili predvsem v letih 1942 in 1943 kot partizani poslani na Notranjsko, v Suho krajino in na Dolenjsko, kjer so sodelovali v bratomorni vojni; in tistih primorskih rojakov, ki so bili nadpovprečno zastopani pri povojnih umorih, tudi pri roških breznih, na strani storilcev. Pravzaprav tudi njih lahko na neki način prištevamo med žrtve.

Rosvita Pesek: “France Bučar je bil večni disident.”

“Bučar je kar precej hodil po robu ter preizkušal potrpežljivost „glavešin“, do kam še sme. Velikokrat je bila grmada že naložena, samo prižgati bi jo bilo še treba. Dokončna nemilost se mu je zgodila z izgonom s pravne fakultete. Ta ga je osebno tudi najbolj prizadela. Sicer pa je bil večni disident. V Partiji, v Zvezi borcev, Novo revijo je zapustil, SDZ je zapustil, tudi Demokrate …”

Mi in oni

V teh majskih dneh smo priča obsojanja vrednim poskusom potvarjanja zgodovine in dviganju glave profašističnih prenapetežev iz cele Italije. Hkrati pa je potrebno izraziti nestrinjanje tudi s tistimi “našimi” sodeželani, ki vedno znova obnavljajo in častijo napis TITO na Sabotinu ter totalitarni sistem, v imenu katerega je izginilo okrog 900 Goričanov.

Tudi na Primorskem smo imeli revolucijo!

Vsi enaki, vsi enakopravni?

Fašistični častnik Paride Mori je umrl za »obrambo svetih meja matere Italije«. Za koga pa so umrli številni nesrečniki, ki so bežali iz »socialističnega raja« v »gnili kapitalizem«!? Velja se spomniti, da je nekdanja JLA, ki je do leta 1991 »branila« meje SFRJ, prebežnike lovila do konca. Ob tem so vojaki pogosto uporabili strelno orožje. Zadnji prebežnik je bil obstreljen sredi junija 1991, le par dni pred osamosvojitvijo Slovenije.

Slovenska trava ni nič bolj zelena

Nekaj je hudo narobe z družbo, ki ne želi pokopati svojih mrtvih, jim postaviti spominske centre in državna obeležja, kaj šele, da bi preganjala odgovorne za njihovo smrt. Vsi, ki so kdaj umrli oziroma bili pokončani na slovenskem ozemlju, sodijo v kolektivni spomin in podzavest slovenskega naroda.

Če mi odmeriš smrt, me ne boli …

V zaprašenem Registru (uradnem seznamu oz. evidenci) pripornikov Oddelka za zaščito naroda (Ozne) za Mariborsko okrožje iz leta 1945/1946 je Erik vpisan pod številko 661. Rojen leta 1928, dijak, aretiran po nalogu načelstva Ozne. V mariborskem zaporu se je nahajal v celici št. 39 in sicer do 11. januarja 1946, ko je bil po nalogu načelstva Ozne odpeljan na »transport« z mnogimi drugimi.

Rdeče nasilje

Z izvajanjem povojnih izvensodnih pobojev je jugoslovanska/slovenska komunistična oblast kršila ne le Haaško konvencijo o vojnih ujetnikih in Ženevsko konvencijo o pravicah vojnih ujetnikov, ranjencev in bolnikov, katerih podpisnica je bila tudi predvojna Jugoslavija, ampak … Beri dalje

M. Kos, Pogledi: Stric iz ozadja

V časih, ko se veliko sprašujemo o tem, kako naprej, in ko se številni z nostalgijo spominjajo let od 1945 do osamosvojitve Slovenije, svojevrstne odgovore na marsikatero tozadevno vprašanje podaja pričevanje akterja tako nekdanjega kot … Beri dalje

J. Bartolj, blog: Ovadba Ribičiča, povratek v normalo

Mitji Ribičiču se je zgodil Vasilij Kononov. Nekdanji partizanski heroj in visok privilegiranec totalitarne Jugoslavije, se z zbranim arhivskim gradivom spreminja v genocidnega množičnega morilca… Publicist Roman Leljak je danes predstavil kazensko ovadbo proti nekdanjemu … Beri dalje

Reporter: Ovaden Mitja Ribičič

Publicist Roman Leljak je v sredo zoper nekdanjega načelnika Ozne Mitjo Ribičiča na vrhovno državno tožilstvo vložil kazensko ovadbo zaradi genocida in vojnega hudodelstva. Leljak je za STA pojasnil, da ovadba obsega 504 strani, za … Beri dalje