Starši se trudijo, da ne glede na svoje resnične materialne možnosti otroštvo svojih otrok naredijo dostojno svojim princeskam in malim princem. Otroštvo tako postaja pravljica, v kateri ima otrok ves čas občutek, da je ljubljen in sprejet. Zaradi imperativa stalno srečnega otroka starši hitro opustijo vse svoje zahteve, ki pri otrocih povzročajo neprijetnosti in frustracije.
Kmalu po tem, ko je nemški sociolog Ulrich Beck leta 2001 opredelil pojem družba tveganja, se je ta pojem začel uporabljati za svet, v kakršnega vstopajo današnji mladi. A šele s krizo leta 2009 smo, … Beri dalje
Občasno se starši sprašujejo, zakaj njihovi otroci, sicer ljubljeni in skrbno negovani, v času približevanja polnoletnosti nimajo nikakršne lastne motivacije, nobenih ciljev, nobenih ambicij, h katerim bi stremeli. Vse več je takih otrok, ki so pasivni, z zmedeno in napačno orientacijo, brez jasnega motiva in cilja.
Kot eden izmed najpogostejših vzrokov za razvezo se navaja razlog “vmešavanje zakončevih staršev v najin zakon«. Ta pojav družinski terapevti označujejo kot “problem z mejami”. Menijo, da gre za posledico nezmožnosti staršev, da vidijo novo skupnost, v katero je stopil njihov sin (ali njihova hčerka), kot resnično nov, ločen subjekt. Kot da se je njihova obstoječa družina povečala za novega otroka.