Umrl je Vladimir Kos, duhovnik, jezuit, misijonar, pesnik, nagrajenec Prešernovega sklada

Vladimirja Kosa je ob dnevu samostojnosti leta 2004 predsednik Republike Slovenije Janez Drnovšek odlikoval z zlatim redom za zasluge. Odlikovanje je dobil za književni opus, za prispevek k slovenski kulturi in jeziku v svetu ter za človekoljubna dejanja. Leta 2014 pa je za zbirki Pesmi z japonskih otokov in Ob rahlo tresoči se tokijski harfi prejel nagrado Prešernovega sklada.

Akademik Zorko Simčič, pisatelj, pesnik, dramatik, zaveden Slovenec, je star sto let

Leta 2019 je pri založbi Beletrina izšla knjiga pogovorov profesorja, pesnika Franceta Pibernika in literarnega raziskovalca z Zorkom Simčičem Dohojene stopinje. Knjiga je nastajala osemnajst let, beremo pa lahko vprašanja odličnega poznavalca slovenske književnosti z vseh koncev sveta in pronicljive, iskrive in odkrite odgovore Slovenca – intelektualca, umetnika, zavednega Slovenca, ki je velik del svojega življenja preživel daleč na drugi strani oceana, a bil ves čas povezan z domovino.

Pred 130 leti je bil rojen slovenski pisatelj Matija Malešič

Marsikdo se še spomni politika in diplomata Matije Malešiča, na njegovega očeta, pravnika in pisatelja Matijo Malešiča se pa redko kdo še spomni. Pa so njegove knjige, nekoč zelo priljubljene, še na razpolago v slovenskih splošnih knjižnicah, na dLib.si pa je mogoče dobiti kar nekaj njegove kratke proze, ki je vredna branja.

Neža Maurer, Slovenka leta 2008, praznuje devetdeseti rojstni dan

Neža Maurer, priljubljena pesnica, pisateljica, novinarka, kulturna delavka …, je stara devetdeset let. Zagotovo so ji hitro minila, saj je imela bogato življenje. Marsikdo zna vsaj nekaj njenih pesmi na pamet – deklamirati ali zapeti. Seveda tudi zato, ker smo se jih učili v šoli. Ni se jih bilo težko učiti, ker smo se v nekaterih kar našli.

Utihnil je pisalni stroj Angelce Škufca

Angelca Škufca je pisala kratke pripovedi iz vsakdanjega in nevsakdanjega življenja. Po petintridesetih letih pisanja je leta 1997 izšla njena prva zbirka črtic z naslovom Šopek cvetja in trnja, izdala jo je Cistercijanska opatija Stična.

»Bogokletno«: že Ivan Tavčar in Simon Jenko sta snovala fantazijsko prozo

Slovensko fantazijsko oziroma znanstvenofantastično književnost sta v 19. stoletju ustvarjala že slovenska klasika Ivan Tavčar in Simon Jenko. Prvi je spisal znanstvenofantastični roman 4000 – pripoved o potovanju skozi čas, Simon Jenko pa je ustvaril kratko zgodbo z naslovom Mikromega, ki govori o velikanu in njegovem medplanetarnem popotovanju

Stanko Janežič, slovenski književnik, duhovnik in profesor (1920-2010)

Minilo je sto let od rojstva, deset let pa bo kmalu minilo, ko je Stanko Janežič umrl. Stanko Janežič se je veselil življenja, čeprav ga je večkrat teplo. Bil je prijazen in preprost, čeprav po človeških merilih pomembna osebnost. Na duhovnih vajah za študente je skoraj vedno zapel kakšno pesem iz pravoslavne liturgije. Pesmi so kar vrele iz njega – to se vidi tudi po tem, da jih je – poleg vsega drugega dela – napisal za kar devetnajst knjig pa še za štiri knjige pesmi v prozi.

Koroški plebiscit je vznemiril tudi slovenske pisatelje

Pravzaprav vsi avtorji za neuspeh plebiscita krivijo v prvi vrsti nesložnost Slovencev, preslabotno narodno zavest in napačno vzgojo v družinah. Potem ko se temu pridružijo še sovraštvo sosednjega naroda, nasilje, podkupovanje in predsodki ljudi, ki so postavljeni, da pomagajo določiti mejo, je zadeva obsojena na propad.

Minilo je 125 let od rojstva književnika Vinka Bitenca

Vinko Bitenc je bil nadarjen in plodovit pisatelj, pesnik in dramatik. Objavljati je začel med prvo svetovno vojno, njegova ustvarjalnost pa je bila na višku v tridesetih letih 20. stoletja. Vojna je v njem odmevala dlje časa, saj je v tridesetih letih objavil več del: kratek vojni roman Sončne pege, ki je edino slovensko daljše leposlovno delo na temo prve svetovne vojne, ki ima za glavno osebo vojaka in ga spremlja od približno sredine vojne do nekaj let po njej.

Razmislek o jeziku v leposlovju: Kdo mu osle kaže?

V knjigi Svetlane Makarovič Luciferka, skozi katero sem se s težavo prebil skoznjo, me je motilo določeno opravljanje pa tudi neprimerne besede, ki jih ne vidim rad v literarnih delih. Zavedati bi se morali, da mora biti tudi v literaturi neka obzirnost. Svojčas smo rekli svetost besede. Tu ni mišljeno versko ali teološko izrazoslovje, ampak lep, berljiv, kulturen jezik. Opažam, da mi Slovenci na vse to vedno manj damo. Menim, da bi prav ob prazniku slovenske kulture bilo prav, če bi se tudi o tem začeli pogovarjati.

Kulturne dobrine le prejemamo ali smo pripravljeni zanje tudi kaj dati?

Tudi za praznik kulture si lahko kaj podarimo: knjigo, sliko, nosilec z zvočnim ali filmskim zapisom. In s tem ko to kupimo, pokažemo, da nam ni vseeno za ustvarjalce in poustvarjalce. Tudi ti namreč morajo poravnavati življenjske stroške, kar se brez denarja ne da. Država sicer nekaj prispeva, ne more pa pokriti vsega, kar nastaja in kar je ljudem všeč, kar jim pomaga. Konec koncev: ustvarjalcu ali poustvarjalcu se tudi okrepi samozavest, če vidi, da je stvaritev ljudem všeč, da so zanjo pripravljeni plačati …

Novo na knjižnem trgu: Eseji o križu Milana Knepa te ne pustijo hladnega

Eseji o križu so novost na področju slovenske esejistike. Gre za eseje duhovnika, ki bodo nevernemu bralcu tako rekoč nehote, hkrati pa zelo iskreni, razbili vrsto predsodkov o tem, kakšno je lahko krščanstvo na Slovenskem. Enako poživljajoči bodo tudi za mnoge verujoče, ki se z večno svežino krščanstva še niso uspeli srečati na ta način.

Prihaja zlata doba slovenske domišljijske književnosti

Tudi slovenski prostor dandanes uživa mir in blaginjo v primerjavi s preteklimi stoletji, ko sta bila vojna in glad nekaj samoumevnega. In četudi številni problemi ostajajo, je mogoče le napočil čas, da prekinemo tradicijo jamraštva ter pustimo domišljiji prosto pot. Želim si, da bi tudi moje delo spodbudilo druge mlade avtorje k pisanju izvirne slovenske domišljijske književnosti.

Žiga Zois (1747-1819): 200-letnica smrti mentorja in mecena slovenske književnosti

Okrog dobrosrčnega bogataša in učenjaka Zoisa kmalu začeli zbirati pomembni Slovenci, preroditelji, duhovniki in laiki: Blaž Kumerdej, Jurij Japelj, Anton Tomaž Linhart in Valentin Vodnik, pa mlajši Jernej Kopitar, Matevž Ravnikar, Jakob Zupan, Franc Metelko. Imenovali so se Zoisovo omizje, ker so se shajali ob njegovi gostoljubni mizi in bogati knjižnici.