Nebodigatreba po imenu privatizacija

Ko v naši državi izrečemo to besedo, se je takoj nekako prilepi neka slabšalna konotacija v smislu prodaje družinske zlatnine pokvarjenim kapitalistom po večini iz zahoda. Slednji običajno želijo naše pridne in vestne delavce le izkoristiti in do konca izžeti, nato pa podjetja razkosati, najbolj donosne dele pa z dobičkom prodati naprej.

Kako zaposlenim zagotoviti pravične plače?

Probleme okoli plač, minimalnih, pa tudi “navadnih”, bi moral Cerar reševati nekoliko širše. Pa bodimo čim bolj
konkretni. Je minimalna plača, ki prinaša delavcu 600 evrov mesečno, prenizka? Da, v današnjih razmerah nedvomno. Je rešitev v tem, da se zakonsko zviša nivo minimalne plače? Ne, žal ne.

Sebični socializem

Ponavadi, ko slišimo besedo sebičnost, pomislimo na “tiste sebične kapitaliste, ki želijo vse zase”, socialne demokrate pa ponavadi čislamo in povzdigujemo v višave, ko pa kaj narobe naredijo pa rečemo “hja, pač niso vsi popolni” ter jim pustimo da odkorakajo od odgovornosti brez posledic, česar sebičnemu pohlepnemu kapitalistu nikoli ne bi dopustili, ali pač?