Prav zabava me, ko poslušam, kako demonstranti na legendarnem kairskem Tahrirju z navdušenjem pozdravljajo počasni vojaški prevzem oblasti v Egiptu. Pri tem vsaj do takrat, ko in če bo zgodba postala res krvava, ni najbolj zabavna kratkost človeškega spomina, ki je znana povsod po svetu. Le naravnost smešno je, če celo razumni ljudje samo zaradi tega, da bi še naprej imeli pravljico, še leta 2013 huronsko vzklikajo tisti sili, ki bi se je morali najprej otresti. V tem je Egipt presenetljivo podoben tudi Sloveniji, kjer se nikakor ne moremo prebiti do zdravljenja korenin svojih težav, ker se preveč bojimo, da bi s tem prizadeli tiste, ki imajo v rokah ključe naše povojne občestvene pravljice, čeravno so že dolgo v samem jedru problema in njegovi glavni ohranjevalci.